.. moja prva daljša grapa

Z alpinistično šolo smo začeli v jeseni s kopno tehniko, trenutno smo pri zimskem delu in kljub pomanjkanju snega delamo na polno.

Ponudila se je prva priložnost, da zlezem eno daljšo grapo. Kdo bi se lahko odrekel taki ponudbi!? In smo šli. Ob peti uri zjutraj Mijo in jaz prispeva Velenje, kjer pobereva še Pavlija in Borisa in že se peljemo proti Logarski dolini. Zaradi napovedanih vremenskih sprememb v prihajajočih dneh se je Pavli odločil, da gremo čim prej in čim bolj zgodaj tudi zaradi morebitne odjuge.

Na parkirišče pri Domu planincev prispemo nekaj minut čez šesto, avto se ustavi, jaz pa po kratkem dremežu odprem oči. Ojstrica! Kako lepo je, ko lahko še iz toplega sedeža vidiš, kam si pravzaprav namenjen, »pa še blizu je«. Stopimo ven iz avta, se preobujemo, si naložimo nahrbtnike, z Borisom pa dobiva še plazovni žolni in plezalne vrvi. Začnemo po ravni gozdni poti. Malce me zebe, a ko se začne pot vzpenjati proti koči na Klemenči jami, nam je že vsem precej toplo. Ura je petnajst do sedmih in na pol poti do koče nam je že pošteno vroče.

Slečemo vrhnji sloj oblačil in jih pospravimo v nahrbtnik, Mijo naredi par fotk in že korakamo dalje. Vmes poslušamo Pavlijevo zgodbo, kako je pred leti pozno zvečer in s pokvarjeno žarnico čelne svetilke hodil proti koči »zanimivo«. Višje kot prihajamo, bolj je toplo. Približno 150 višinskih metrov nad kočo, so se začeli prvi zametki snega in ledu ob in na poti. Nadaljujemo še nekaj minut nakar pridemo do prvega pravega snežišča. Pavli preveri, če bo še šlo brez zimske opreme, a že po dobrem metru sledi »ne ne, nazaj, dereze gor, palice pospravit pa cepin v roke«. Pa smo šli skoraj vsi varno čez zmrznjeno snežišče, razen Mijo ni imel sreče. Ob obhodu prve luknje se mu je v snegu predrl skrit zračni žep, noga je zdrsnila po zglajeni skali in zapičil si je prednje zobe derez zadaj, v drugo nogo pod kolenom. Ampak na srečo brez hujših poškodb. Pot se je nadaljevala še nekaj časa po kopnih kamnih, in skalah, da je škripalo od “veselja”.

Ko smo prišli do starega podrtega bivaka pod ostenjem Ojstrice, kjer smo slišali zgodbo o nastanku in uporabi le tega, je bilo snega že do kolen, hodili smo bolj na mehko, da se nam ni preveč udiralo. Nekaj višincev više smo imeli kratko pavzo, kjer smo si nadeli plezalne pasove in nanje namestili vso opremo, pojedli energijsko ploščico in popili nekaj tekočine.

Opa, sedaj bo šlo pa zares. Prečili smo snežišče desno od vstopa v Nemško grapo in nato naravnost gor, v vstop Vzhodne grape. Nenavezani smo prečili rahlo izpostavljen odsek v levo in nato naravnost gor, kjer je Mijo že začel z nameščanjem varovanja okrog skalnega mostička za prvi raztežaj. Z Borisom sva premetala in skupaj povezala dve vrvi nakar smo se nanje navezali. Naprej je začel plezati Pavli, ki je bil v tej grapi že četrtič, tokrat za spremembo navezan. Po dobrih 50 metrih je v skalno razpoko zabil svoj titanov klin in nanj uredil varovanje za drugi raztežaj. Zaslišimo »varujem«, pa smo plezali, najprej Boris, jaz in nato še Mijo. Ko smo priplezali oz. pritoolali do Pavlijevega varovališča, se je naša naveza – kompozicija »vagončkov« obrnila in naslednji raztežaj je spet vodil Mijo, ki je bil navezan na drugem koncu vrvi. Suvereno je plezal in še škljocal po nas s svojim profi slikaparatom, od katerega ga zvečer gotovo boli križ.

Naslednje varovanje je uredil tako, da je okrušil višek skale na robu stene in napeljal gurtno okoli izdelanega večjega skalnega roglja. Od tu naprej je spet vodil Pavli mi pa kar v štajerski navezi za njim vse do vrha grape, še približno 200 višinskih metrov. Po dobrih treh urah v grapi je bila ura že malo čez poldan in prišli smo na s soncem obsijano sedlo na višini dobrih 2100m.

Od tu se je lepo videla v smog zavita Ljubljanska kotlina, pred njo pa še Lučki dedec in Korošica. Sledili so stiski rok, skupna fotografija in pa zaslužena malica s toplim čajem. Tečajnika sva pospravila vrvi in že sem gazil navzdol po južnem snegu, ob vdiranju do pasu. 150 metrov dol, v desno in skoraj toliko nazaj gor, da smo prišli na Škarje. Od tu smo potem sestopili po najprej precej strmem a manj zahtevnem pobočju kot v grapi. Potem pa samo še dol in dol, krepkih tisoč višinskih metrov.

Okrog pete ure popoldan smo kar utrujeni prišli do avta, sezuli zimske čevlje iz vsaj pri meni bolečih stopal, in se odpeljali proti domu. Seveda je v piceriji ob poti sledila še obvezna analiza ture ob zasluženi pijači. Ugotovitve: dolga tura, dobri pogoji v grapi kljub pomanjkanju snega, lepa plezarija in… še izbran sem bil, da napišem, kar ste ravnokar brali, zato raje glejte Mijove slike, ki povedo več kot tisoč mojih besed. Skratka bilo je lepo!

Simon Matek