ŠAO Velenje»Počasi se visoko pride!«
18. septembra, na sivo in deževno soboto me je prijetno presenetilo sporočilo prijatelja Izidorja, ki me je obvestil, da vremenski portali v prihajajočem tednu končno obetajo nekaj dni lepega vremena in tako smo se po treh tednih prestavljanja vzpona, v ponedeljek skupaj z Igorjem dokončno dogovorili, da ga v sredo in četrtek, 22. in 23. septembra le izvedemo.
Naša pustolovščina se je tako pričela v sredo ob 4.00 uri zjutraj, ko smo se z vso prtljago zbrali v Šoštanju in se vkrcali v avtomobil. Sledila je vožnja mimo Ljubljane, Jesenic, skozi Karavanški predor do Spittala, proti Lienzu do kraja Huben, kjer smo zavili v dolino Kaisertal mimo gorskega letovišča Kals, naprej do penziona Lucknerhaus na 1920 metrih nad morjem in ob 8.00 uri parkirali našega jeklenega konjička.
V hladnem jutru smo se peš odpravili proti koči Lucknerhütte (2241 m), kjer nas je pričakalo jutranje sonce in nam dalo novih moči za nadaljevanje. Krenili smo v smeri proti Stüdlhutte, po 10 minutah hoje pa smo se na križišču odločili za vzpon po poti Mürztaler Steig, ki se večinoma izogne dolgega prečenja ledenika Ködnitzkees, saj se vzpne na greben, ki vodi direktno do koče Erzherzog – Johann – Hütte, ki je bila cilj prvega dne.
Od križišča smo lepo pridobivali višino, ko pa smo dosegli vršna travišča in ledeniško moreno pri ledeniku Ködnitzkees na okoli 2700 metrih, smo uporabili znani pregovor (iz podnaslova), ki smo ga prilagodili za svoje 
potrebe, saj smo čedalje pogosteje počivali, fotografirali, uživali v širnih razgledih in toplem soncu z izgovorom, da se nam nikamor ne mudi.
Po uspešnem prečenju krajšega dela ledenika smo se s pomočjo nekaj jeklenic strmo povzpeli na greben Mürztaler Steig-a, kjer nas je čakalo razgibano prečenje z veliko vmesnimi vzponi in spusti, tako da smo zelo počasi pridobivali višino. Ko smo se znašli na poti, ki vodi od koče Stüdlhutte preko ledenika Ködnitzkees smo zagledali kočo »na dosegu roke«, vendar pa nam je ostalo še vsaj 150 višinskih metrov jeklenic na spoštljivi nadmorski višini, veliko spolzkega in naloženega terena, ki je zahteval precej zbranosti in je pobral še zadnje moči. Po 7,5 urah hoje s počitki vred smo končno stali pred kočo Erzherzog – Johann – Hütte na območju imenovanem Adlersruhe.
Po potrditvi rezervacije prenočišča, počitku in rehidraciji smo se odpravili spat, saj se je obetala nemirna noč na 3454 metrih, ki se je na trenutke vlekla v nedogled.
Zjutraj smo se po kratkem zajtrku in daljši pripravi opreme okoli 6.00 ure podali proti vrhu, ki smo ga dosegli ob 7.40 uri in to kljub številnim navezam, ki so se vzpenjale skupaj z nami.
Po fotografiranju in kratkem počitku smo začeli s spustom, na izpostavljenem grebenu smo nenehno srečevali naveze, ki so množično silile na vrh. Gneča je bila velika, temu se je pridružila še skrb za varen spust, tako nam je vzelo precej časa, da smo sestopili nazaj do koče, kjer smo kratko nazdravili uspešnemu vzponu, nekaj pojedli, naložili odvečne stvari in začeli s spustom preko ledenika Ködnitzkees do koče Stüdlhutte. Pri koči smo si ogledali informacijsko tablo o grebenu Stüdlgrat in se po razgibani stezi mimo številnih ledeniških potočkov spustili nazaj do koče Lucknerhütte. Po osvežitvi z obvezno kavo nas je čakal le še sproščen spust ob ledeniškem potoku proti parkirišču ob penzionu Lucknerhaus, do koder smo prispeli v zgodnjih popoldanskih urah.
Vožnja domov se je vlekla, saj smo izbrali pot mimo Vrbskega jezera do Dravograda in naprej v Ravne na Koroškem, kjer smo v znani piceriji opravili analizo izvedene ture in vzpon primerno proslavili.
Ker z višino v visokih gorah še nisem imel izkušenj je bil vzpon zame zelo dobrodošel, saj sem le tako dobil povratne informacije kako se moje telo nanjo odziva, vendar pa nisem imel pretiranih težav. Tura je bila tudi dober pokazatelj, kako je mogoče s počasnim in premišljenim vzponom precej omiliti zgoraj omenjene težave.
Fotografije sva prispevala Igor in Matija,
več jih je na voljo na spletnem naslovu
