Ojstrica

Že nekaj časa me zanima zimski vzpon na Ojstrico po Kopinškovi poti in tako sem se v torek odločil da v sredo opravim vzpon.
Ja, to je bila zgodba in pol, občutki in dejstva, s katerimi sem se spopadal celo turo jih je bilo na koncu toliko da bi lahko začel pisati knjigo,
a na dan ture je bila precejšnja utrujenost in po prespani noči je večina teh misli izpuhtela neznano kam še preden sem jih dal na papir; tako bom
rekel da imam zgodbo zase in bom opisal razmere in potek ture.

Sreda zjutraj,ura je 6.00 jaz pa glih mim Klemenče šibam. Do Klemenče in naprej do razcepa Kopinškova-Škarje so bile razmere nekako takšne: kloža,pršič in še kaj trdiga se je najdlo vmes.

Pod severno steno Ojstrice je bilo videti ogromne ostanke plazov,ki sem jih obšel, saj se je preveč ugrezalo. Vso turo razmišljam: pa saj Kopinškova potreka po prisojni, tam bo verjetno sneg trd in nebo problem; bilo je skoraj tako.

vstop v Kopinškovo

Sam opis vzpona ne bom sedaj razpotegnil bi pa še povedal da, ko sem iz Ojstrice sestopal proti Škarjam so se prožili manjši plazovi, ki me sicer niso ogrožali tako kot pa cokl, ki se mi je naredil na vsakem koraku.
Sestop čez Škarje je bil lahkotnejši del ture, ki sem je še imel za opraviti. Sama tura za moje pojme zahteva poleg vsega predvsem psihičen nadzor, ker povratek v takih razmerah ni bil možen, če pa že pa zelo težko.
Od mojih zimskih vzponov je bil ta eden zahtevnejših,ki mi je dal kot lekcij in izkušenj za naprej.

Omenil bi pa še, da sva včeraj z rovšem izkoristila dolgočasen popoldan in sva se odpravila v Logarsko splezat slap Sušico. Slap je bil glede na vreme še fajn zalit tk da sma se mela fajn LP.

Še nekaj fotografij iz ture:

ROK G.