V torek sva se s Pavlom že zgodaj zjutraj napotila proti Logarski dolini. Tokratni cilj je bilo Savinjsko sedlo s turnimi smučmi. Z avtom nisva prišla kaj daleč, je pa bil zato vzpon po tekaški progi manj naporen. Na zadnjem – krožnem parkirišču so naju pričakali zakopani prometni znaki in napol porušena hiša nad parkiriščem.
Nadaljni vzpon je potekal po poledenelem snegu vse do slapu Rinka.
Od tu jo mahneva čez pokrit potoček in bolj ali manj naravnost navzgor grizeva strmino vse do izvira. Potem pa spet smuči na noge in veselo naprej mimo Rink proti Savinjskemu sedlu. Na najbolj izpostavljenem delu se poizkušava prebiti čez z dilcami na nogah, vendar je bilo brezupno gladko, zato se raje odločiva za varnejši način prehoda.
Bila sva tik pod sedlom, ko je pričelo orkansko pihati, da je sneg je kar dvigalo iz tal. Tudi najine sledi je sproti poravnavalo. Še preden si se obrnil nazaj, jih že ni bilo več. Na nebo so se pripodili napovedani temni oblaki in z njimi snežna nevihta, zato sva jo urno odkurila nazaj proti dolini.
Smuka je bila nadvse zabavna, saj je bil sneg vsakih nekaj metrov povsem različen. Imela sva vse od pršiča, trdega snega pa do ledu. Najslabše so bile kamnite okrogle “mine” – zamrznjene krogle, skrite pod tanko plastjo pršiča. Kakor koli, do doline sva se pripeljala v enem kosu, sledila je le še uživaška, tudi dolga vožnja po cesti in deloma tekaški progi. Na tej skoraj 17 km dolgi turni smuki sva v vzponu nadelala okoli 1200 višinskih metrov in pokurila kar nekaj kalorij.
Mijo Kovačevič – Mičo
Pogled proti Kamniškem sedlu

Priprave na sestop čez strmejši del

Naši objekti zakopani do strehe, a nepoškodovani
ŠAO Velenje





