Chamonix ali Dolomiti? Ailefroide!

V zadnjem tednu julija 2025, smo s Tino in Juretom načrtovali dopust. Gore so nas znova klicale, želja je bilo veliko, vremenska napoved pa bolj kot ne le ena. Dež in sneg v Chamonixu, dež v Dolomitih in sonce v Ailefroidu. Očitno res drži, da ima v povprečju kar 300 sončnih dni na leto.

Tako se zadnjo julijsko soboto odpravimo tja in se še po svetlem uspemo namestiti v nam že znani kamp. Naslednji dan je v samem Ailefroidu zelo živahno, polno dogajanja, saj mestece oz. bolje rečeno plezalno naselje praznuje dan vodnikov. Nas to ni zmotilo, željni novih dogodivščin se odpravimo v že znane sektorje.

Kot ljubiteljica granita, ki se je šele pred kratkim opogumila plezati v vodstvu, me že prvi dan mika, da se v tem tudi preizkusim. Mogoče kak raztežaj ali dva. Situacija je dala priložnost, in na koncu sem v vodstvu preplezala kar celo smer. Chaud Biz, ocene 5c in dolžine 180m, smo preplezali v skupaj štirih urah. Smer je vseskozi dobro navrtana, sestavljena pa je iz kompaktne granitne skale in lepih raztežajev ocen večinoma 5c in 5b, najde se vmes tudi prečka. Predzadnji raztežaj je najtežji, z detajlom 5c+, ki mi ga žal ni uspelo preplezati brez sedenja, A0. Če bi mi uspelo še to, bi bil pa dan res kičast.

Naslednji dan je na vrsti še Tina. Kljub rahlo manjšemu navdušenju nad granitno skalo, preplezamo pod njenim vodstvo še sosednjo smer Remonte pente direct, prav tako ocene 5c, v štirih urah. Obakrat sestopimo po planinski poti v dolino.

Željni novih izzivov, tretji dan izberemo daljšo smer, kjer vodstvo prepustimo načelniku. Pets de rupricaprins, dolgo 500m in 17 raztežajev, preplezamo v petih urah in pol. Smer se konča na slikovitem vrhu Tête de la Draye, visokim 2080m. Sestop je res lep, po planinski poti, kjer proti koncu sestopa pridemo na isto pot, kot že v preteklih dneh. Ves čas sestopa se pojavljajo motnje, v obliki grmičkov polnih borovnic, kjer poskrbimo še za malo vitaminov. Kako lep dan.

Po dnevu premora, kjer si privoščimo malo hoje po dolini proti Refuge de Sélé in obisk Briançona, je na vrsti spet plezanje. Odločimo se za sektor Premiere pointe de Palavar in za nas najbolj primerno smer Little palavar. V samem sektorju nas zjutraj pričaka kar nekaj navez, saj so nedaleč stran začetki tudi sosednjih smeri, tako da se vse naveze »lepo« razporedimo po sektorju. Res lepo smer, z lepimi razgledi na okoliške gore in kamp v dolini, dolgo 300m preplezamo v treh urah. Proti vrhu nas dohiti naveza za nami, starejši par, ki pleza počasi, a zanesljivo. Lepo ju je bilo videti, strinjali smo se, da podpišemo takoj, če bomo tudi mi v teh letih tako plezali. Sestopimo s tremi »abzajli«.

Tudi preostala dneva dopusta nismo počivali. Z Juretom izmenično preplezava še Adios trepidented, težavnosti 5c. Čeprav je šlo še za eno smer, ki sem preplezala dvakrat (Jure pa še še večkrat), je napredek očiten. Če sem lansko leto ves čas plezala kot druga z velikim strahospoštovanjem, sem letos pogumno plezala izmenično, in hkrati uživala na granitni skali. Ker sva za plezanje porabila »samo« 2,5 h in dan še zdaleč ni bil končan, smo popoldne šli še »frikat«.

Zadnji dan si privoščimo pohod do koče Refuge du Glacier Blanc. Ves čas, približno dve uri dolge poti občudujemo Glacier Blanc in Glacier Noir, torej beli in črni ledenik. Črni ledenik daje videz temne barve, saj vsebuje na snežni površini tudi morenske ostanke. Beli ledenik na drugi strani leži na severnih pobočjih najjugozahodnejšega štiritisočaka v Alpah, 4102 m visokega Barre des Écrins in je največji v območju Masif des Écrins-a. Čeprav cel dan uživamo v pohodu in občudujemo okolico, ledenik in slapove, nas pretrese, ko v dolini vidimo stare fotografije ledenika. Jasno je, kako pospešeno izginja v zadnjih letih.

No, ampak tudi zadnji dan se nismo mogli ločiti od plezanja. Po pohodu in pred pakiranjem, najdemo čas še za bolderiranje.

Lepo in pestro preživet aktiven dopust 😊

Plezali smo: Jure Premelč, Tina Kotnik, Vida Štiglic

Sektor: Paroi au dessus de la draye