Vse in še več v 130m na Lanež – Šolska smer

V nedeljo, 9.3. smo se Nikita, Jure in Vida odpravili na turo. Ker je v dolini že cel teden z visokimi temperaturami dodobra dišalo po pomladi, nekaterih članov naveze zimske smeri niti niso več tako zanimale in so misli uhajale k plezalkam in »poletnem« plezanju v kopni skali. A ker smo datumsko smo še vedno v obdobju, ko PZS priznava zimske vzpone in ker imam nekateri cilj nabrati dovolj smeri za starejšega pripravnika se to zimo, je manj izkušenejši del naveze le prepričal bolj izkušenega, da se odpravimo v zimsko smer. Pa še dan žena je bil le dan poprej.

Misli so nam uhajale med Begunjščico in Raduho, a ko sta nam člana ŠAO-ta, ki sta bila pred dvema tednoma na severni strani Raduhe zagotovila, da je snega »do popka«, smo se odpravili tja.

Od kmetije Bukovnik smo se najprej odpravili po planinski poti proti Koči na Grohotu, vendar smo kar kmalu krenili levo v hrib. Pot se je po gozdu strmo vzpenjala, mehka gozdnata tla pa je hitro zamenjala snežna odeja. Odpravili smo se desno naprej po grebenu pod stene Laneža. Pot ni bila uhojena, snežna odeja je bila visoka, zato smo že za pristop porabili veliko energije z gaženjem po visokem snegu in si pri premikanju pomagali tudi z grmovjem in borovci.

Po slabih treh urah so nas pod Lanežem pričakale prave zimske razmere – veliko snega in mrzel veter do kosti. Prečkali smo Hojnikovo pot na Lanež in pod stenami naprej iskali primerno smer ali grapo za vzpon. Gremo pogledati še malo naprej v desno smer proti Raduhi in pridemo do Naše grape. Preverimo snežne razmere, a ker je bil sneg mokast in nepredelan, po nekaj zamahih s cepinom ocenimo, da grapa ni primerna za vzpon. Že se skoraj vdamo v usodo, da bomo vzpon naredili po planinsko Hojnikovi poti in da smo alpinistično opremo nosili le za trening, ko Jure med Našo Grapo in Hojnokovo potjo opazi klin. Ali je tukaj smer? Jure preveri opis smeri v vodničku, in ja, tukaj je – Šolska smer, 3 raztežaji, 130m. Gremo!

Prvi raztežaj je precej kopen. Skoraj poletno plezanje, a v gojzerjih. Rokavica gor, rokavica dol, to je zdaj vprašanje. Kmalu tudi ugotovimo, da so nekatera mesta zelo krušljiva, zato previdnost ni odveč. Po preplezani kopni skali se malo zravna, prispemo na greben, kjer nas pričakajo zasneženi borovci, ki nam nudijo sidrišče. Drugi raztežaj predstavlja še večji izziv, saj se smer po zasneženem grebenu nadaljuje v skalnat kamin. Cepin ja, cepin ne, to je sedaj vprašanje. Če že v kaminu začnemo brez cepina, pridemo na njegovem vrhu do delov, kjer kombinacija rokavica – sneg ne deluje več in je oprijem s cepinom dosti boljši. Mogoče malo Drytooling-a, potem pa spet sneženi del. Kamin je bil še posebej zoprn za prvega v navezi, saj je bilo nemogoče v njemu namestiti vmesno varovanje, poleg tega je ponovno bilo potrebno biti zrlo previden zaradi krušljivosti. Po kaminu se smer prevesi spet v zasnežen greben, z nam tako znanimi borovci. Spet nekaj varovanega gaženja po snegu. Preplavi nas olajšanje in pozitivna energija, najtežji del je za nami.

Tretji raztežaj poteka naprej po zasneženem grebenu do zajede pred vrhom. Dereze da, dereze ne, to ni več vprašanje. Podlaga postaja poledenela, tako, da si jih brez omahovanja takoj nadenemo na primernem mestu in plezanje nadaljujemo po zasneženo ledeni zajedi z dvema cepinoma. Še en skalni skok in smo na vrhu.

Vzpon zaključimo okoli 16. ure, kje drugje, kot spet med borovci. Vrh Laneža s pomanjšanim Aljaževim stolpom se levo od nas kopa v soncu, mi pa smo nasmejani, pozitivno razpoloženi in z nasmehom na obrazih bogatejši še za eno izkušnjo.

V 130m smo doživeli skoraj vse. Od kopnega plezanja po skali do snežno lednih razmer in zimskega plezanja s cepinom in derezami. Pa je na koncu vsak član naveze nekako dobil to, kar si je želel na začetki dneva.

Sestopimo po planinski poti čez Durce proti Koči na Grohatu.

Lanež, severna stena, Šolska smer, IV/II-III, M3, 55°, 130m

Plezali smo: Jure Premelč, Nikita Matović, Vida Štiglic