ŠAO VelenjeGore, pokrite s snegom se mi pozimi zdijo še bolj mogočne in manj dostopne. Do sedaj sem jih občudovala le od daleč. Ja, na kak nižji in tudi pozimi bolj obiskan vrh sem že šla, kaj več pa ne. Za dokončanje alpinistične šole pa mi manjka še zimski vzpon.
Z inštruktorjem se dogovorim za vzpon po eni, oziroma dveh grapah v Črnem Vrhu na Dleskovški planoti (1931 m), ki je eden od predvrhov kraljice Ojstrice. To področje poznam, a le v letnih razmerah. Pove mi, da bo to lažji vzpon, primeren za začetnike. Dogovoriva se, da turo opraviva še pred napovedanim poslabšanjem vremena. Sledijo priprave na vzpon. Nekaj podatkov najdem na spletu. Smer dostopa, višino vzpona, potek plezalnega sestopa in več podatkov o samem terenu pa poiščem v opisu smeri in na zemljevidu. Pripravim si tudi vso opremo, ki je potrebna za zimski vzpon, od tehnične opreme in opreme za varovanje. Spremljam vremensko napoved. Za izbran dan je napoved obetavna. Dopoldne suho in malo sonca, popoldne pa bi naj bila delna pooblačitev.
Na pot se odpravimo v zgodnjih jutranjih urah. Do izhodišča pod planino Podvežak imamo uro in pol vožnje. Nato pa še do izhodišča pod steno uro in pol hoje. Malo me skrbi teža nahrbtnika. Sneg se začne že na parkirišču, a ga je malo. Planina Podvežak in strmina nad njo pa je skoraj kopna. V nadaljevanju je sneg pomrznjen in se da lepo hoditi. Na primernem mestu še ponovimo zaustavljanje s cepinom. Kmalu se naša pot odcepi s poti proti Korošici. Zavijemo proti Molički planini.
Še kratek vzpon in že se pred nami pokaže današnji cilj. Nato sledi še spust do pobočja po katerem pridemo do vstopov v grape Črnega Vrha. Poiščemo primerno mesto in se opremimo za vzpon: čelada, dereze, plezalni pas, cepin, rokavice, izjemoma plazovna žolna šele tukaj, saj snega, pa tudi nevarnega terena do sem skoraj ni. Preverimo delovanje žoln in preizkusimo še stabilnost snežne odeje. Kljub temu, da snega ni veliko, so snežne razmere v Levi grapi dobre, pravzaprav odlične. Sneg je pomrznjen kot beton, Desna grapa pa ni narejena. Mijo da še zadnje napotke in že zagrizemo v strmino. Dereze in cepin dobro primejo. Začetna negotovost kmalu popusti in vsak gib je bolj umirjen in siguren. Previdno, drug za drugim s primerno varnostno razdaljo se vzpenjamo po Levi grapi. Vseskozi upoštevamo pravilo treh opornih točk. Prva strmina je kmalu za nami. Sledi nekoliko izpostavljena prečka, nato pa zopet naprej po grapi do vrha. Na vrhu je začelo močneje pihati in višinski veter s seboj pripelje oblake iz katerih je začel naletavati sneg.
Zaradi sibirskih razmer na najvišji točki ni bila vidna niti bližnja Ojstrica, zato se na hitro fotografiramo in takoj usmerimo proti vstopu v Sestopno grapo. Pri sestopu je potrebna večja previdnost in pazljivost, saj je kljub nižji oceni sestopne smeri, naklonina v naravi na trenutke nekoliko večja. Gre počasneje. Vsako stopinjo in zatikanje cepinov preverim, da je res zanesljivo. Plezamo navzdol čez manjša brezna in luknje, ki se bohotijo levo in desno ob skalah. Za celotno plezanje navzdol zaradi višje zahtevnosti porabimo več časa kot za sam vzpon na vrh.
Na tiho si čestitam. Vesela sem, da mi je oboje uspelo brez problemov. Premagan je začetniški strah in vprašanje, ali zmorem. Na koncu mi je skoraj žal, da grape niso bile nekoliko daljše. Razmere so dobre in bi še en krog. Ampak veter na vrhu in oblaki, ki niso obetali nič dobrega, so me odvrnili od teh misli.
Plezala sem v družbi Mijota in Petre. Hvala obema za pomoč in vzpodbudo. Opravljena je še zadnja naloga za napredovanje stopničko višje ter pridobila sem meni nove poglede in občutke na zimske plezalne ture.
Plezali smo na Črni Vrh:
Leva grapa, 60°/30°-40°
Sestopna grapa, 30°-40° (navzdol)
Silva Zupanc
