Ekar-Jamnik

… kvalitetno opisati plezalni vzpon ni lahka naloga. Med premikanjem v steni je vsak gib, podobno kakor pri posegu kirurga ali letalskega pilota v nevarnih razmerah, mali okrajek, v katerem se zgostita celota in polnost eksistence, med biti in ne biti. Velika vrednost plezanja v gorah je prav izjemna koncentracija, ki spremlja vsak gib, ter popolna zgoščenost trenutka bivanja in zavestnega, tako rekoč čistega doživetja tu in zdaj, brez miselnega beganja drugam. Med plezanjem ni niti časa niti prilike, da bi človeka obremenjevala kakršnakoli duševna navlaka, hkrati pa se živi, doživeti čas skoraj ustavi; ko se nikamor ne mudi, lahko okušaš svojo večnost. Zdi se, kakor bi bil z roko in majhnimi, izbranimi gibi v neposrednem stiku z golo resničnostjo bivanja in z možno napako, ki velikokrat pomeni resno nevarnost ali hudo nesrečo. Lahko tudi konec življenja. Takšno zgoščenost vesoljnega obstoja, ki jo je moč zavestno doživeti le ob realnem stiku z bližnjo smrtjo, vendar drugače, kakor to spremljajo zdravniki ob pacientih, ponuja alpsko plezanje; to je nedvomno ena njegovih glavnih značilnosti, ki alpinizem postavlja v bližino sakralne in mistične izkušnje, kjer prihaja do ukinitve osebnega jaza…

O izkušnjah, kot so ljubezen, doživetje lepote, mistično izkustvo, veselje v gorah pa občutek zadoščenja po opravljenem vzponu, podobno, kakor ob glasbeni ekstazi, ljudje neradi govorimo, ker tvegamo, da bodo besede izzvenele banalno…

Alpinizem je športna, hkrati pa duhovna, kulturna in umetniška dejavnost. Pripada moderni dobi, ki jo spremlja sekularni duhovni nazor. Zaradi tega danes težje opazimo, da gre v jedru za arhetipsko dejanje, ki v mnogih aspektih spominja na liturgični obred, seveda v individualni obliki, oziroma v tovariški navezi. Vsak pravi gorski vzpon, ne nujno plezalni, človeka prestavi v »drugačno« stanje, ki zadeva tako fizični okoljski svet kakor lastno telesno in duševno počutje. Gre torej za »dislokacijo« duha, fizično in duševno, s katero prihajamo v stik z vzvišeno in trajno bitjo…

Vsak vzpon na gori je pravzaprav iniciacija v skrivnost človeškega duha in življenja. Ko zapustiš domače okolje in se z drugačno opremo in obutvijo ter malimi gestami prepustiš okolju stene in nevarnim sledem v njej, stopiš v drug svet, kjer veljajo posebni naravni zakoni. Tam se v vsakem trenutku lahko zgodi karkoli. Giblješ se po tanki mreni, ki vzdržuje lepoto bivanja in svet. Zaveš se, da obstoj in urejeni svet bivanja nista samoumevna. V svoji skromnosti in po zaslugi nekakšnega daru, ki ga prejemamo, se dotikaš presežnega, o čemer si vsaka beseda zaman prizadeva, da bi prav povedala. Na vrhu stene izstopiš iz tega vmesnega prostora, zamenjaš obutev, pospraviš opremo in stopiš na stezo, ki te varno povede nazaj v dolino. Postopoma se vračaš v običajni svet, ki je namenjen ljudem. Tudi ta prehod, ki nas vodi nazaj v človeško skupnost, je občutljiv in zahteva pozornost. Toda če gre vse prav, se vrneš srečen in bogatejši. Ima te, da bi iz veselja to povedal drugim.

Igor Škamperle – Sneg na zlati veji

V soboto sva z Matejem plezala zajedo Ekar-Jamnik v Dolški Škrbini. Po prečenju obeh ključnih delov smeri, balvanskega problema ter prečnice je usoda premešala karte in na naju izlila nebo. Disciplino gibov iz prečke sva prenesla naprej in presenetljivo hitro odmerjala tekoče metre majavega apnenca. Nekdo zgoraj je uvidil, da se fanta ne bosta predala in na naju usul vse kar je premogel. Med strelami, slapovi in centi sodre sva izborila sleherno ped in naposled zabila poslednji klin ob markaciji na grebenu. Spodaj na ravnici naju je pričakalo turistično poletno razposajeno občestvo. Lepo se je bilo vrniti po takšni iniciaciji v »dolinskost« drugačnih pravil.

Matej Zatler in Andrej Juvan

Zajeda Ekar-Jamnik – Dolška Škrbina 350m VI-/V