ŠAO VelenjeUpoštevajoč predhodnike pričneva v grapi na levi strani Zelene glave. Gre pretežno za peskokop z vmesno nanizanimi emajliranimi skoki, navkljub nižji težavnosti je ne gre preskakljati v slogu Femke bol. V zgornji tretjini me premami osončena griva glave, vendar naju popeljem preveč v desno, odkoder je precej zračen pristop, zatorej sledi povratek v grapo in po njej vse do vrha. Komur je ljubše nabiranje storžev in smole, je prehod do škrbine mogoč prav na sami konici Zelene glave, kar uvidiva na vrhu. Nekoliko izpostavljen ter krušljiv skok iz škrbine naju prepriča, da razvijeva vrv. Varujeva še estetski prehod čez manjši grebenček, potlej roma vrv nazaj v nahrbtnik vse do Dibonove police. Iščeva najlažje prehode in se drživa za uzde, da naju ne zavede kakšna od mnogih zajedic, II/III lahko kaj hitro postane IV/V. Ob dvanajstih stojiva na polici. Nekoliko pozna, nisva prespala na bivaku, ampak prisopihala direktno iz Velenja. Tako se porodi misel, da bova nekoliko prihranila na časovnici v raztežjih III-IV. Poskušam vleči celotne dolžine vrvi, ampak je konfiguracija terena preprosto takšna, da ne omogoča brzenja. Tine pravi, da je bila nekoč tu na meniju lepa plezarija, ki pa jo je njega dni skazil podor. Zna biti temu tako. Orientacija je razmeroma logična a je potrebno vseskozi obdržati fokus in sondirati teren za sledenje optimalne linije, kaj hitro te lahko zavede v precej neprijetno situacijo. Edini tak nepotreben ovinek se mi je zgodil pod prvo petico; skica/opis nakazuje prehod iz zajede v desno, prav to sem storil a hitro ugotovil, da gre za slepo ulico in poplezal nazaj. Zraven zajede je še ena manjša in ta je pravilna. Na vrhu le te preideš v desno in nadaljuješ navzgor. To je tudi najlepše plezalno mesto tega osrednjega dela. Še dva raztežaja in stojiva na polici pod znamenito zajedo. Prehod vanjo je pravzaprav edini brezskrben raztežaj v smeri, kjer lahkotno odjadraš proti finalu. O sami zajedi ni potrebno izumljati tople vode. Po pretečenem stoletju je še vedno zahtevna in terja od slehernika, da oddela čisto vsak meter. Razčlemb je zadosti, kvaliteta skale pa te mestoma sili k vestnemu odmerjanju oprimkov in stopov. Verjetno to ni produkt modernih zim, ampak je tako od nekdaj, Mira zapiše (PV 1926/12):
“V takih stenah ni na mestu surova moč, ker porabiš preveč energije, če vsak prijem nadolgo pregleduješ ter se nato zmagoslavno obesiš nanj, kakor bi hotel v takem položaju prebiti svoj dopust. Previdnost je vedno na mestu, a v taki steni moraš igrati nekoliko na srečo, moraš zaupati očem, ki ti pravijo: »Ta oprijem je dober, ta pa slab.« Saj je tudi najslabši oprijem uporabljiv, če se ga oprimeš pravilno. Tak je Špik — moraš se ga oprijeti z rokavicami, če hočeš kolikortoliko udobno plezati.”
Le kup železja danes v njej nekoliko olajša ves morebitni vrvež v glavi, če ne drugega. Naklonina odjenja šele raztežaj pod oknom, le to pa predstavlja zaključek smeri. Simbolično prestopiš skozi vrata iz popotovanja po zgodovini nazaj v tozadevnost. Izvrstno! Smeri, ki te popeljejo na sam vrh gore, pa vsaj meni predstavljajo še dodano vrednost. 3 ure do Dibonove police in 7 do vrha, skupaj 10. Ne najhitreje, nekje vmes. Jure se še ni povsem poslovil od znanke, ki ga je obiskala prejšni teden (viroza), sam pa se tudi ne prepustim divjanju z namenom, da ne pripišem preveč kiksov, gre le za izpitno turo; sokolje inštruktorsko oko me hitro opozori na vsako najmanjšo nedoslednost. Nagrada na vrhu veličasten sončni zahod, izstavljen račun dolg sestop. Ni težko kar se mora. Odisejado nama skrajšata Jordi in Ema iz Barcelone, ki se vračata iz Hudičevega stebra. Čistokrvna plezalna entuziasta, že skoraj prehitro pride Gozd Martuljek, kajti lahko bi razpredali vse do ranega jutra.
preverjala znanje:
Andrej Juvan in Jure Vrhovec
Špik: severna stena – Direktna smer V+ 900m
