Poletni Dolomiti

Cinque Torri

Dopust začneva v popularnih stolpih nad Cortina d’Ampezzo. Zaradi manjše količine splezanih smeri v letošnjem letu je bila to odlična destinacija, da si “prideva malo notri” kar se tiče plezanja dolgih smeri. 

Torre Grande – Cima Ovest, JZ stena, Via delle Guide IV+, 100m

Luštna, kratka in lahka smer za začetek. Idealna za nekoga, ki se želi prvič podati v svet dolgih smeri.

Torre Seconda (Torre del Barancio) – S stena, Via Ignazio Dibona, IV+, 100m

Že po imenu smeri in kanček poznavanja alpinistične zgodovine v Dolomitih lahko sklepamo, da gre za dobro plezarijo. In res je tako, boljše štirice si človek težko zamisli, še posebej v prvi polovici smeri je plezanje prava poezija. Pokončna kompaktna skala na oz

kem stolpiču ima proti vrhu svojevrsten pogled navzdol. Na vrhu pa je prelep razgled na izstopajočo Tofano di Rozes in ostale stene nad Cortino. Med dežnimi kapljicami sva opravila spust na severni strani stolpa in je bil hitrejši od opisanega v vodničku.

 

 

Sass de Stria/Hexsenstein – J stena, Južni raz, IV+, 170m 

Zbudila sva se daleč prepozno za kakršenkoli resne podvige, zato sva tudi ta dan namenila lažjim ciljem. Seveda je ob uri bolj primerni za kosilo kot pa za v smer botrovala gneča pri parkiranju in kolone navez v steni. Prvi raztežaji so bolj kot ne premagovanje višine po lahkem močno razčlenjenem grebenu. Druga polovica smeri je bolj zanimiva, prične se s prijaznim kaminom, prečka ozko okno in na koncu navduši s plezanjem po razpoki v kotu. Lagoden sestop pelje po ostankih rovov prve svetovne vojne, ki so sedaj zanimiv muzej na prostem. Izklesani rovi v živi skali v sedanjem času predstavljajo turistično atrakcijo, v času vojne pa je bilo življenje na gori vse prej kot pa zabavno.

 

Col dei Bos, J stena, Via Ada, V+, 350m

Napočil je čas, da zavihama rokave in se lotiva tudi kakšne težje smeri. Od restavracije Strobel Paolo Michielli pod vrhom prelaza Falzarego sva se z nasmeškom na obrazu odpravila proti steni. Za nasmešek sta bila v večji meri odgovorna enostaven dostop in za spremembo stabilno sončno vreme. Prvi raztežaj te dobro ogreje, plezanje poteka v izraziti poki, ki na koncu zaobide buhtelj po desni strani. Fiksno varovanje je dobro in tudi dosti možnosti za premična varovala. Detajl postreže s slabimi stopki relativno dobrimi oprimki in kobacanjem čez manjši buhtelj. Sledi lažji raztežaj po platah z vmesno vegetacijo. Naslednjih nekaj raztežajev petice je precej uživaških, razgibana plezarija. Na določenih odsekih obstajata dve varianti smeri. Lažja označena z rdečimi, težja pa z zelenimi pikami na skali. Midva sva se ves čas držala zelenih oznak z izjemo dela, kjer so bile mokre plate. Velja pa poudariti, da kljub označbam lahko prideš v situacijo kjer nadaljevanje smeri ni povsem očitno. Smer vključuje prečko v levo, po težavnosti ni nič kaj posebnega, zanimivo pa je kako se za cel raztežaj vrvi premakneš horizontalno po steni. Sledi še en težji detajl v smeri in sicer sekvenca gibov po plošči z rahlo negativnim naklonom. Smer nadaljuje z lepim plezanjem, kjer se konstanto držimo levo, vse do vrha stene. Vmes naletimo na previsen skok, kjer so zaradi zlizanosti stopkov dodali železno palico za pomoč. Vsepovsod drugje je skala v odličnem stanju. Z nasmeškom na obrazu sva tudi sestopila, saj sva preplezala res čudovito smer in tudi sestop je bil mnogo bolj prijazen, kot smo vajeni iz naših hribov.

 

Lagazuoi

Zelo nestabilno vreme ni obetalo plezanja in tako sva prisilno izkoristila “rest day” za vzpon na Lagazuoi po poti vojaških tunelov. Boj za ozemlje je visoko v gorskem svetu pustil velik pečat za večne čase. Po tunelih se je možno povzpeti 639 višinskih metrov, zraven pa je priporočljivo imeti čelno svetilko.

 

Finale Ligure

Evropo je za naslednje tri dni zajelo slabo vreme. Po obsežnem iskanju stabilnega vremena po internetu nama je bilo jasno, da se bova morala za lepo vreme odpeljati zelo daleč. Pristala sva na drugem koncu Italije ob morju v kraju Finale Ligure. Ob morju sva se spopadala s čisto drugačnimi problemi, vročino. Zjutraj sva zgodaj vstala in se do dvanajstih naplezala. Smeri so zelo simpatične in razgibane, sem se še vrnemo, ko bo vreme bolj naklonjeno plezanju kot pa kopanju v morju. Dolomiti so naju tako očarali, da so se usidrali globoko v misli. Fronta je šla mimo in pojavilo se je okno lepega vremena. Pospravila sva kopalke in zavila nazaj v hribe.

 

Torre Piccola di Falzarego, Comici – Južni raz, V-, 180m

V večernih urah sva se pripeljala na prelaz Falzarego. Deževalo je pa tako, da je že odhod na wc predstavljal svojevrsten projekt. Vremenska napoved pa je še vedno zagotavljala lepo vreme naslednji dan. In res sva se prebudila v lepo sončno jutro. Ljudi pa je kar mrgolelo po stenah. Izbrala sva smer Via Comici. Kratka, vendar ponuja izjemno lepo plezanje po razu s fantastičnimi razgledi. Opremljenost smeri je nad pričakovanji. Petice so zelo prijazne, brez zategovanja in naprezanja za razliko od sosednje stene Col dei Bosa. Skratka, sama uživancija 😎

 

Cima Grande di Lavaredo, S stena – SV raz, Spigolo Dibona, IV+, 500m

Tri Cime veljajo za pravi zaklad Dolomitov, tako za fotografe kot za plezalce. V otroštvu sem dosti lomastil okoli teh ogromnih monolitskih stolpov in ideja o tem, kako bi bilo stati na vrhu je verjetno bila sprogramirana že takrat. Zjutraj se odpraviva pod steno. Bolj enostavnega dostopa si človek ne bi mogel zamisliti. Počasi vzpenjajoča se utrjena makadamska cesta pripelje na sedlo, kjer zagledamo fotogenično stran Cim. Vstop v smer je precej očiten prva dva raztežaja pa ravno prav lahka za ogrevanje. Dohitiva dva mlada avstrijska fanta, ki sta zarila v napačno stran. Stena je posejana s klini na različnih koncih, zato moramo biti zelo previdni, da izberemo pravo linijo. Orientacija v smeri zahteva dobro mero znanja branja skice, saj nas klini lahko tudi zavedejo. Narediva obvoz in pičiva naprej brez motenj ostalih navez v steni. Samo plezanje je prava romantika, pokončna stena, super kompaktna skala, lepi razgledi 😍

Romantiko je pokvaril veter, ki je vztrajno hladil najini telesi in povzročal nohtanje prstov. Nekje na polovici smeri se je pojavilo sonce in veter je odneslo stran. Mnogo boljše razmere za hitro premagovanje vertikale. Smer ves čas poteka po levi strani raza z manjšim ovinkom preko, kjer se vidi vrtoglava previsnost severne stene. Viseče fiksne vrvi so bile od stene odmaknjene toliko, da moj razum ni mogel sprejeti dejstva, da so smeri tam preplezljive. Najina smer ni presegla težavnosti IV+, vendar to ne pomeni, da skala ni dosegla negativnega naklona, seveda z dobrimi oprimki. Iskanje naravnih prehodov v pokončni steni tudi ni najlažja naloga. Brez težav in lutanja sva dosegla zgornji del stene ~13. raztežaj, kjer vodniček priporoča izstop iz smeri zaradi krušljive skale. V originalu smer nadaljuje proti vrhu še 4 raztežaje. Nadaljevala sva po smeri in ugotovila, da smo iz naših hribov vajeni precej slabše kamnine. Po 17 raztežajih se je podlaga prevesila v bolj položen svet, kjer je tudi konec smeri na sedelcu. Od tam sledi 15 metrski spust po vrvi, prečenje v levo in lažje poplezavanje po grebenu do vrha. Stala sva na vrhu Cime Grande in srce nama je igralo. Sestopila sva po normalni smeri na južni strani. Prepletanje hoje, lažjega plezanja in nekaj spustov po vrvi pripeljejo do police, ki preči celotno steno. Od tam so še trije raztežaji spusta po vrvi. Vedela sva, da ima naveza pred nama enojno vrv, ampak jih nisva videla, kako so opravili spust. Sklepanje, da lahko prva dva raztežaja združim se je izkazalo za napačno. Bingljal sem na koncu vrvi pod previsom. Za las sem se uspel izogniti prusikarjenju, na kar nama je pobegnil pramen izven dosega rok. Zlato pravilo, da ko gre kaj narobe, gre vse narobe. Rešiva še zadnje izzive in se z neprecenljivo izkušnjo odpraviva do jezera Antorno na večerjo ter občudujeva pogled na Tri Cime. V restavraciji Chalet Lago Antorno sva bila deležna kave na račun hiše, ko je beseda nanesla, da sva bila na vrhu. Dopust se je prehitro iztekel in odpravila sva se proti domu.


 

 

Punta Col De Varda, SZ stena, Comici, V-, 200m

Običajen delavni teden, ampak v mislih naju je še kar vleklo v Dolomite. Zato sva za podaljšan vikend spet nazaj. Plan je raziskati še kaj novega. Od idiličnega jezera Misurina se zaženeva vzpenjati do koče Col De Varda. Do koče pelje tudi sedežnica, ampak etični kodeks alpinista ni naklonjen uporabi mehanizacije v hribih. Punta Col de Varda je stolpič preko katerega je po pobočju severo zahodne stene vrezana izrazita zajeda. Smer Via Comici-Del Torso poteka ves čas po tej zajedi, ki proti vrhu izzveni. Plezanje je zabavno, dosti podobno kakšnim kaminom v naših gorah. Detajl smeri je kratek in zelo dobro opremljen. Razgled na Monte Cristallo je fantastičen. Če je navigacija v smeri očitna, je pa zato sestop toliko bolj skrivnosten s slabim opisom v vodničku. Usmeritev druge naveze in možici so naju pripeljali do zoprnega melišča, po katerem se spustiš nazaj do koče. Preostanek dneva sva porabila za premik na drugo stran Dolomitov v mesto Canazei.

 

 

Passo Sella

Jutro brez oblačka in pohitela sva na prelaz Sella. Ob cesti se naveze pripravljajo za napad na Piz Ciavazes. Midva pa se v izogib gneče in ležernemu počutju odločiva, da preživiva dan malo drugače. Zajtrk na sončku s pogledom na Sassolungo nama bo ostal v spominu za vedno. Odpravila sva se preverit plezališče Città dei Sassi – ogromni balvani pred steno Sassolunga. Idilična lokacija za frikanje. Očarljivi razgledi na Sello Rondo, Pordoi in Marmolado, kjer je ledenik velik le še za vzorec.

Piz Boè

Plan je bil plezanje na prelazu Pordoi. Ker pa je bila napoved deževna in nebo popolnoma zabito sva se na Sass Pordoi odpravila peš brez opreme. Padavin ni bilo, je pa bila nizka oblačnost tako, da sva se zavita v oblake sprehodila na še na Piz Boè.

Luka Domitrovič