Nedeljski Kozjek

Na dokaj sončno nedeljo konec avgusta, se z Urošem dobiva ne prav zgodaj a vse eno pravi čas, saj naj bi vreme služilo le do časa kosila. Odpraviva se proti Dobrni in Novi Cerkvi, kjer naju pričaka inštruktor Mijo. Po nekaj dopustniških besedah tema hitro nanese na današnji cilj in najino predhodno spoznavanje s smerjo, za katero smo bili dogovorjeni. Po približno 15 minutah vožnje po dolini mimo Socke na ostrem ovinku zavijemo strmo desno navzdol ter se držimo ceste do mesta, kjer nadaljujemo peš. Razdelimo in preverimo opremo, ki jo bomo danes potrebovali. Ko se natovorimo se odpravimo na približno 15 minutno hojo. Najprej po kolovozu, nato po ožjih stezicah do stene. Na dostopu zna drseti zaradi odpadlega listja.

Po pogovoru z Mijotom in dodatno seznanitvijo s smerjo, si razdelimo voki-tokije. Sam plezam kot drugi v navezi, Uroš pa kot tretji. Mijo seveda v vodstvu. Najprej preverimo opremo in sidrišče, ki sva ga naredila z Urošem nato pa spremljava Mijota, ko začne plezati smer. Dokler sva ga še videla nama je dajal napotke in naju opozoril na nevarnost krušljivosti ter na morebitno prisotnost kakšne kače. Po 2 ali 3 minutah ga nisva več videla, bila pa sva skoncentrirana na varovanje in na gibanje vrvi. Ko je Mijo naredil sidrišče in se zavaroval je po vokitokiju naznanil: “podri varovanje”. To sva storila in počakala na ukaz, da lahko začneva s plezanjem. Ko je Mijo sporočil, da sem varovan sem začel s plezanjem. V glavi sem imel izkušnjo iz Raduhe kjer nisem bil kos steni, kaj šele težavnosti. A sem imel po parih metrih dober občutek in se počutil dokaj lagodno.

Oba sva prvi ‘cug’ priplezala do sidrišča, kjer naju je pričakal Mijo in ugoden veter, ki je prav prijetno pihal. Po nekaj besedah se Mijo odpravi naprej, v, po mojih ocenah najtežji del te smeri. Seveda nama je dal nekaj napotkov a dokler nisi tam ne veš točno kaj te čaka. Po nekaj minutah varovanja dobiva ukaz, da podreva varovanje in pričneva s plezanjem drugega raztežaja. Razen enega, ne pretežkega detajla in nekaj krušljive skale brez težav prispeva do naslednjega sidrišča. Občutek je bil dober vendar nam vreme ni šlo čisto na roko. V naslednjem raztežaju nas je ujelo nekaj kapljic, a jih je veter hitro posušil. Po parih besedah nadaljujemo smer. V tem delu je bil en kar zanimiv detajl, saj je treba preko poličke obiti skalo, ki je na poti. Ko prispeva do Mijota strmina popusti, zaradi tega preko grebena hitro prispemo do vrha. Naredimo sliko, si podamo roko, meni pa čestitata za prvo večraztežajno plezalno smer.

Odpravimo se do gozda, pospravimo opremo in se odpravimo po sestopni poti do avta. Sestop je trajal cca. 20 min. Po nekaj prigodah se hitro usedemo v avto in se odpravimo nazaj proti domu. Izkušnja je bila odlična in mislim, da lahko rečem, da to velja za oba. Zahvalil bi se Mijotu, ki naju je peljal v smer in izrazil veselje v pričakovanju nadaljnjih smeri.

Marandkanta, desni bok, 120m, IV+/III

Plezali: Mijo Kovačevič, Žiga Lovrec in Uroš Zagoričnik

Zapisal: Žiga Lovrec

 

  

 

 

Miha Polh