IZ DRUGE PERSPEKTIVE

Ko si človek nakoplje na rame (pre)številne obveznosti, potem si tam, ko kronično zmanjkuje časa za karkoli drugega … in prav to se dogaja letos, verjetno ne samo meni. Kljub občutkom, da sedaj se bo pa le en mal umirilo, je samo še več dela. Pa je po vodi odplaval skupni tabor in še marsikaj drugega, ampak od nečesa je potrebno živet.

Stresno je tole naše življenje, vedno bolj in bolj. Na srečo se kdaj pojavi tudi kak prosti dan in če ga človek nebi izkoristil, bi bil pravi greh. A bova šla? me sprašuje Sabina, veš saj tudi jaz nimam časa, ampak bi šla. En mal vzpodbude, pa lepga vremena za totalni odklop in ne, ni me potrebno dvakrat prosit…

V nedeljo ponoči sva že dol. Plan za ponedeljek je narejen, nekaj kar še ni plezala si je zaželela. Kampi so skoraj povsem prazni, v kanjonu pa le tu in tam kakšna naveza, kot da je vse izumrlo! Ampak vreme je pa tapravo za tale naš odklop. Plezava 200-metersko smer za ogrevanje, lagodno v senčki… Čaka naju še spust po vrvi, pa nadležen sestop in ker sva kmalu nazaj v kanjonu, sonce pa pripeka kot zmešano, se odpraviva poiskat njihove planinske koče. Dolgi dostopi in kar nekaj višincev narediva po tlakovanih poteh, kot v rimskih časih. Obideva tri koče in se v mraku vračava nazaj v dolino brez da sva srečala  medveda.

Za naslednji dan plana ni, no pravzaprav plan je, tudi za naprej, a Sabina tega še ne ve. Kakšna bi naj bila pot do samostojnosti v tem našem športu? Če vedno plezaš samo zadaj al pa tu in tam izmenoma kaj lahkega, nisi glih na poti napredka. V torek se zato prelevim v »češkega turista«, ki želi da ga peljejo v lepo smer, ki mora bit v senci in ne (pre)hudo naporna, oziroma krušljiva. Skratka vse mora bit luksuzno, in vse bo na njej, vsi raztežaji…

Tudi tokrat sva v eni dvesto meterski smeri. Prvi raztežaj ni zahteven zato ga večino splezava nenavezana. Naslednji raztežaj je ključen, če pride čez, me bo še peljala kam. Dvakrat sem ji v upanju, da nebi šla čez svoj rob, namignil »… po pameti, če bo pretežko naredi sidrišče pravočasno, bom jaz šel naprej«. Seveda ni vedela kaj jo čaka, vse dokler ni bila tam. Verjetno me je preklinjala na polno, ampak popustila pa tudi ni in čez čas je zlezla kot se šika. Ja, tako se premikajo meje. In potem v lažjih raztežajih do vrha je bil en sam užitek. Tudi zame, kajti takole v koži »češkega turista« na koncu štrika ne pomnim kdaj sem nazadnje bil. Škoda, da v začinjenem raztežaju nisem uspel narediti kakšne fotke – je plezala izven vidnega polja. Sendviči na vrhu so slastni kot še nikoli, je rekla. Jep, zasluženi in res imajo dober okus!

Utrujena še od trekinga prejšnjega dne, se en mal sesuta odpraviva na kosilo in krajši počitek, nato pa nazaj v kanjon na druženje s tistimi parimi plezalci, brez katerih bila bi Paklenica povsem prazna. Za sredo se dogovoriva za malenkost bolj zgodnje vstajanje, sonce je čez dan nesramno pekoče.

Ob šestih sva v kanjonu, tokrat je čisto najin – nikogar ni nikjer. Kmalu sva pri odcepu za Centralne kamine, zavijeva desno in po jeklenici gor. Počasi se dani, na vstopu naju z neba pozdravi uvodno grmenje in kopičenje oblakov. Želje so neustavljive, a zdrava pamet pravi nekaj drugega in tehtnica se prevesi njej v prid. Z dolgimi nosovi lezeva nazaj dol in pospešiva do avta. Med tem že rosi, skale kmalu dobijo drugo barvo in drugačen oprijem. Nato se ulije na polno.

Uro, pravzaprav dve čakava in upava na spremembe, a spreminjalo se je samo še na slabše, zato zaključiva in se nameravava odpraviti proti Tulovim gredam kjer je bilo tik pred tem nebo še modro. Ker pa se je vmes tudi tam zaprla luknja odrešitve, se odločiva za povratek domov.

Kljub nenadnem poslabšanju vremena sva se imela … lepo.

Premikanje svojih meja je ena čudna zadeva pri kateri ne veš natančno a trpiš ali uživaš, četudi kmalu za tem natančno začutiš, da se vendar je nekaj premaknilo. In tako je tudi prav. Z nama je plezala še rumena »čebelica« in nastal je kratek video, ki pa je tokrat nekoliko drugače obarvan.

Mijo Kovačevič – Mičo

 

 

  

 

Mijo Kovačevič