Prvomajske dogodivščine

Ko je nekje sredi aprila na mizo padlo vprašanje, kam za prvomajske praznike, se je skupni odgovor glasil: »Kamorkoli, nekam že, samo v Paklo ne, ker bo gužva.« No, pa smo potem na koncu vseeno šli, ja, prav v Paklenico, in kljub prvomajski gneči mislim, da ni nikomur izmed udeleženih žal, da se je pridružil. Za nami je tako še en teden plezanja, druženja v odlični družbi in nepozabnih doživetij.

Podaljšan vikend, ki se je za nekatere raztegnil v podaljšan teden, se je pričel na četrtek zvečer, 26. aprila, v kampu Anića Kuk. Še dobro, da smo bili »zgodnji«, kajti že takoj naslednji dan, pa potem vse do zadnjega aprila oziroma prvega maja, se je kamp po pričakovanjih napolnil do zadnjega kotička. Kakopak nas to ni prestrašilo, raje smo vstali malenkost bolj zgodaj – no, kakor kdo 🙂 – in na ta način vsaj v prvih smereh poskusili prehiteti kakšno navezo ali dve.

Naveze smo glede na želje in preference plezajočih sestavljali vsak večer sproti. Skupno smo preplezali preko dvajset smeri različnih dolžin in težavnostnih stopenj, tako da smo si na pakleniški skali dodobra obrusili prste, Tanja in Jure V. pa sta si privoščila tudi enodnevni ekskurz v Tulove grede.

Vreme nam je bilo naklonjeno, razen nekaj ploh, ki so osvežile ozračje v zadnjih dneh, je sijalo sonce, zato smo se lahko ob prihodih iz razgretega kanjona pozno popoldne ohladili v mrrrzlem morju. Super regeneracija za razbolele mišice, malo manj super za sinuse. Ampak nič zato, saj smo razkužili s šilcem žganega pri Dinkotu na večerji.

Poleg Čehov in Poljakov smo v smereh srečevali tudi koze, polže, martinčke in kače, ki so nas na srečo pustile pri miru, nad glavami pa so se našemu početju smejali galebi – lahko njim, ko razdalje premagujejo s krili.

Ko si enkrat v steni, te raznorazne provokacije in motnje ne smejo spraviti iz tira. Zato, ko se ti hrvaški tečajnik v iskanju nesrečnega Ivana abzajla malodane na glavo, ne spustiš, ampak nadaljuješ. Ne smeš se pustiti zmesti, ko ti nek Italijan nekaj razlaga, pa je vse skupaj slišati nekako tako, kot bi poslušal galebe, potem pa ugotoviš, da so ti med spustom po vrvi uspeli zatakniti štrik v lusko, tako da ga moraš reševat (štrik, ne Italijanov, oni so jo že popihali v dolino). Mimo glave ti lahko prifrči plezalka, pa se ustrašiš, seveda se, ampak potem hvaležno ugotoviš, da je samo čevelj in ne cel podor, kot se je to skoraj pripetilo tvojima kolegicama le kakšen dan ali dva nazaj…

Ne, nismo dopustili, da bi nas takšni in drugačni pripetljaji zmedli, ampak smo nadaljevali, vsak po svojih časovnih zmožnostih. Prvi so žal odšli že z drugim majem, večina, nekateri tudi brez dneva počitka, pa je vztrajala vse do petka, ko so nas proti Sloveniji dokončno pregnali slabi vremenski obeti. Dopoldne smo preplezali še zadnje smeri v tem tednu – med drugim sta oba Jureta splezala smer Jure, popoldne pa smo delno že v dežju pospravili šotore in se z novimi izkušnjami in spomini odpeljali domov.

 

 

 

 

 

 

Plezali smo: Tanja Ramšak, Urška Petek, Lidija Celcer, Nina Zidarn, Tina Kotnik, Alen Marinovič, Jure Vrhovec, Jernej Radoja, Luka Domitrovič, Jure Popovič in Alja Denša

Fotografije: Nina Zidarn, Tina Kotnik, Jernej Radoja, Jure Vrhovec, Luka Domitrovič

Alja Denša