EN KLIC, PRAVA ODLOČITEV in ENA FANTASTIČNA SREDA

Ko že misliš, da je to zimo šlo vse mimo, brskaš po meteo napovedih in upaš na čudež. Gledaš temperaturne krivulje in veter. Nekako potrjujejo občutke: jutri, v sredo bo tisti dan, kasneje bo šlo samo še gor, grrrr. In kot bi mi brala misli me pokliče Anja “A misliš da bi šlo jutri ……. zlezt? Bi šel?”.

Pa sva združila moči…za stare dobre čase…penzionist in freelancerka 🙂

Zanimivo kako funkcioniramo, namreč to je ena izmed štirih smeri, ki so bile tud pr men v “špilu”. Ponovno podrobno preveriva situacijo in odločitev pade, greva! Sicer še čutim mišice od predhodnih tur in raztegovanja v PCL to dopoldne, a take priložnosti ne smeva izpustit.

Do večera je samo še par ur, hitim pakirat opremo in kuhat čaj, med tem mi “rolete” refleksno kar same lezejo dol. Verjetno poklicna deformacija, nocoj bo spet bolj malo spanja.

Ob drugi uri zjutraj budilka nesramno stoka na nočni omarici in pol ure kasneje že ubiram ovinke povsem prazne ceste proti Velenju. Natovoriva še njeno opremo, nato pospešiva na sever. Na obeh prehodih z Avstrijo ni carinikov in sva na izhodišču natančno po planu … v temi.

V siju čelnih svetilk pričneva z dostopom, a kmalu pogruntava da sva v avtu pozabila skico. Nč, greva nazaj, kmalu se ponovno vzpenjava. Med tem naju prehitita Luka Stražar in Petra Klinar, ki sta prišla takoj za nama in sta namenjena prav tako v Dolgi hrbet. Na vstopu sva kmalu za njima.

Ker so razmere skoraj idealne se soglasno odločiva, da plezava do težjih mest nenavezana. Kljub spreminjajočem se snegu je plezanje prav uživaško. Občasno se umikava bolj ali manj velikim projektilom, ki na trenutke hrupno frčijo po zraku – Luka in Petra sta nekje nad nama… Snežno ledeni plašč se na strmejšem mestu stanjša, naveževa se in plezava cug-cug. Tudi nad njim je precej poledenelo, odločitev je bila na mestu ugotoviva kasneje. Naprej, v lažjem svetu roma vrv čez ramo in spet lahko pospešiva.

Občasno naju blago poprhava sipek sneg iz sosednjih polic, a tuširanju čez nekaj časa uideva v drugo stran. Sledi od predhodne naveze ni nikjer več, jih je sproti zasipalo, globoko pod nama je slišati glasove plezalcev iz Rašiškega AO. Tole je pa en sam užitek in če bo tako tudi v zgornjem ključnem mestu, bo zmaga na celi črti. V zatrepu žleba zavijem levo, greva originalen izstop po prečki, ki morda komu naredi cmok v grlu ali pa obudi stresne spomine. Zaenkrat izgleda vredu, snega je dovolj, je sicer sipek, a bi moralo bit ok.

V zadnjem tankem kosu ledu nalepljenem na skalci štrleči iz snega pripravim sidrišče in postavim kar pomembno vprašanje “.. upaš naprej?, če ne grem jaz! 😉 “. Po premisleku dobim pričakovan odgovor “upam”.

Dohitijo naju plezalci AO Rašica, sledi pod njimi so sedaj že nekakšna avtocesta. Anja suvereno pleza zadnji raztežaj, med tem je družba spodaj posrečena ocenjevalna komisija… Kmalu sem tudi sam pri njej, obe sidrišči vključno z opremo prepustiva njim, da jim bo šlo hitreje saj jih je pet, midva pa se na kratko povarujeva še čez izpostavljen in sipek vršni rob. Po 350 višincih sva na vrhu smeri, izplezava.

Sestopimo skozi Žrelo in turo zaključimo skupno ob debati in kavici na obali jezera. Vmes dobimo informacijo o preletu helikopterja na južni strani, skrbi nas kako sta v nadaljavanju uspela Luka in Petra. Namreč sedaj se v prisojnih stenah, sicer bolj v desno že prožijo kar veliki plazovi.

Naslednje dopoldne na njegovi spletni strani z veseljem preberem komentar ob fotografiji: “One of the best climbs this winter 🙂 Dolgi hrbet – Zimska zajeda Jubilejne; Luka Stražar“. Zanimivo, enaka razmišljanja. Ker je bilo polno klož sta sestopila čez Suhadolnik.

Kako malo je potrebno, da si dan narediš lep in zanimiv. Ustrezna izbira smeri, resna priprava, primeren soplezalec, vreme, pa varnost pred plazovi, dobri občutki ter iste želje, vse se mora poklopit, in se je ta dan. Za nama je fantastična sreda z enim lepših, morda celo najlepših zimskih vzponov v tej sezoni.

Plezala sva: Dolgi hrbet, Teranova smer, 350 m;

Mijo Kovačevič – Mičo

 

 

 

Luka Stražar v Zimski zajedi Jubilejne je imel več dela (foto: Petra Klinar)

Mijo Kovačevič