Großer Speikkogel iz juga

Prvi letošnji sneg je že zdavnaj zapadel, tudi turne smuči so ga že videle. Lani, v začetku sezone je pri sosedih zima kar nekako  skoparila z njim in je bilo pogosto potrebno še posebej pazit na mine – štrleče skale. Letošnjo zimo so razmere kanček boljše, zato smo se v nedeljo podali v Lavanttalske Alpe na kratko kondicijsko turo, na bližnji Großer Speikkogel (2140 m).

Tone je izbral južno, pravzaprav jugo-zahodno, opazno krajšo traso od tiste severo vzhodne 19 kilometerske, ki jo običajno uporabljam za nabiranje kondicije. Do izhodišča na Goddingu smo se pripeljali po ozki serpentinasti visokogorski cesti, lepo spluženi, čeprav zadnji zasneženi ovinki bi za slabe gume lahko bili kar nepremagljiva ovira… Tam nas je pričakala prijetna temperatura okoli -8 ºC in povsem prazno parkirišče. Kmalu smo bili pripravljeni za akcijo in smuči so zagrizle v prvi breg. Sledil mu je drugi malenkost bolj strm in nato smo prišli nekje pod vršni greben. Prečenje daljšega pobočja v zložnejšem svetu ni predstavljalo neke posebne ovire, vsaj za naju s Tonetom ne, medtem ko nam je Jože že v štartu ušel iz vidnega polja, je bil sedaj že daleč nad nami v neki čisto svoji trasi opazen samo še kot mala črna pika. Eva, ki je bila tokrat prvič na turnih smučeh pa je vse skupaj seveda doživljala po svoje.

Prehod čez vršni rob je zaradi spihanosti in naklonine terjal nekoliko več pazljivosti in občutka, kmalu za tem smo se znašli na najvišji točki tega velikega pobočja. Še krajši postanek v zavetju radarske postaje, potem pa spust proti dolini. Najprej po zgornji  grebenski cesti, nato navzdol mimo planinske postojanke po spodnji cesti. Nekje na polovici sta Jože in Tone ubrala svojo smer prek smučišča navzdol, midva z Evo pa naprej proti zahodu pod Steinschober-jem (1980 m) skoraj do njegove izravnave, kjer sva obrnila na vzhod in se pričela spuščati po nekakšni vlaki v smeri izhodišča. Kmalu smo bili spet skupaj, sledilo je še slabih 200 višincev zanimivega vijuganja v mestoma kar odebeljenem pršiču. Snežne zabave je bilo prekmalu konec. Odpeljemo se v dolino, v Wolsbergu si ogledamo plezalno dvorano, ki je razen Eve, nekdanje ŠP tekmovalke, Jože in Tone še nista videla od blizu, nato pa nadaljujemo na sever. Pogledat si gremo eno izmed mojih TS izhodišč za morda eno naslednjih tur.

Mijo Kovačevič – Mičo

 

 

 

Mijo Kovačevič