KRK

 

Tradicija pravi, da ni slabo za jesenske praznike dvignit sidro in odjadrat proti jugu ter privoščit prstom nekaj praskanja po ne tako hladnem kamnu. Konjenica je odromala brusit kopita na Kalymnos, glavnina pa se nas je razletela vzdolž jadranske obale vse do Krka, kjer je pristala naša formacija. Krk se bohoti s tremi plezališči, Portafortuno, Belovimi stenami in Bunculuko. Slednje, locirano sicer le streljaj od nas; bivakirali smo v pristni alpinistični maniri kar v Baški, smo po mnogih priporočilih preskočili in se osredotočili na prvi dve. Portafortuna nudi štiri sektorje v ugodnem medsebojnem razmiku, karakterno neodvisnih in lepo popolnjenih s smermi, vštevši še dokaj kratek dostop in predvsem navzoče medferajnovske klike, pa dobiš občutek ala Kotečnik na lepo sobotno popoldne. Ni švoh.

 

Belove stene so nekoliko novejše in manj obljudeno plezališče. Dostop terja pol Snickersa več od bolj znane sosede. Smeri je za prgišče manj, a je desno od sektorja E-terasa celo prostranstvo primerno za vrtanje; ako pride do tega, se zna razviti v res dobro plezališče. Sektorji so si dokaj tujci, tako po slogu kot razdalji, pa se tako bolj pridno pofreza smeri znotraj enega, preden se karavana odloči za premik. Vredno obiska? Mhm.

 

Na vrhove v ozadju je moč napeljati kakšno nižjekategorno dolgo smer, a smo potrebno železje (ne)namerno pustili v domačih špajzih. V glavnem, za prste roke dni in bogsigavedi koliko smeri v žepu, vsekakor dovolj, da je duša privezana za nekaj časa in še vrsto pripisanih novih projektov, da nas bo vleklo nazaj. Še pridemo, kakopak.

 

zasedba: Jure, Mateja, Gregor, Nina, Andrej, Svjetlana, Matej, Tom, Jure

 

Juvan Andrej