Tečajniška Paklenica 2017

Pretekli vikend so blazinice večine tečajnikov letošnje alpinistične šole prvič otipale pakleniško skalo. Z našimi inštruktorji in člani ŠAO smo se v “tistem zadnjem kampu na levi” zbrali v petek, zadnji smo tja prikapljali okoli polnoči. Paklenica nas je ta dan pozdravila z dežjem, potem pa nas na srečo cel vikend crkljala z toplim poletnim vremenom.

Zjutraj ob 8.00 postroj, nato pa brž proti kanjonu z nešteto “kuki”. Sledila so kratka navodila Alena, ter porazdelitev v naveze. Kmalu smo, kot v gosjem redu za svojim/i inštruktorjem/i, lezli vsak v svojo smer. Gruntali in trenirali smo delovanje naveze, postavitev sidrišč, uporabo metuljev in zatičev, spust po vrvi …, vmes pa absorbirali še morje nasvetov in podukov.

Večina navez je ta dan preplezala po 2 smeri. Medtem ko so eni še lezli, smo nekateri uspeli skočit še na kratek izlet po kanjonu in na ogled stene Anića kuk, šli namočit noge v morje, zvečer pa radovedno krenili k “slavnemu” Dinkotu na zaslužene ribe, kjer smo si delili prve vtise ter prigode v skali, in podebatirali z izkušenejšimi člani odseka. Ob pozni uri smo začeli lezti nazaj v šotore, z mislimi že pri podvigih naslednjega dne.

 

V nedeljo smo zadnjič a ne poslednjič krenili vsaka naveza k svojemu pristopu. Utrjevali in povezovali smo izkušnje prejšnjega dne, nekateri osredotočeni bolj na plezanje, drugi bolj na tehnike varovanja. V glavnem smo preplezali po 1 smer, nekateri tudi 2. Ko smo vsak iz svojega konca prikapljali nazaj do klopce pod Nosorogom, smo zaključili z analizo našega plezanja. V poduk smo prejeli navodila o (pre)potrebni vaji naučenih manevrov, sicer pa vsi zaključili, da so cilji plezalnega vikenda izpolnjeni.

Sledilo je le še pospravljanje kampa, pakiranje, nadoknada kalorij ter za tečajnike pot nazaj domov (le nekaj članov ŠAO je podaljšalo uživancijo).

Predvsem smo dobili ogromno znanja, se znašli v novih plezalnih situacijah ter uživali v lepotah Paklenice. Strinjali smo se, da se čimprej vrnemo, saj je tega vikenda bilo čisto prekmalu konec. V lepem spominu nam bodo ostale prve preplezane smeri in čestitke zanje, prvi do mesa oguljeni prsti, prvi “o š**, kam nj stopim” momenti v skali…

  

Velika zahvala gre vsem članom in našim inštruktorjem, Alenu, Sergeju, Mijotu in Pavliju, ki so potrpežljivo lezli pred, za, nad in pod nami, ter nam predajali svoje znanje.

Tečajnica Tina

Tina Kotnik