ŠAO Velenje
Natančno pred letom dni, ko sem se tukaj mudil z Gregom in Matejo, smo imeli prave sibirske razmere, tudi snega je bilo takrat več kot dovolj. Včeraj sva po naključju, na isti dan šla s Sabino pogledat če bo kaj uporabnega.
V pristopu sva prvi kilometer, morda dva, dobro napredovala, severozahodno od naju se je skoraj na dosegu roke v soncu lesketal markanten Zirbitzkogel (2396 m), pred nama proti jugu pa se je nad gozdno mejo odpiral vedno bolj gol greben, ki je kot za nalašč zastiral pogled naprej. Nekje proti prvemu vrhu se je tempo zaradi tega močno upočasnil. Vršni greben SauAlp, kjer običajno poteka turnosmučarska trasa, je bil ta dan na večji razdalji spihan do trav, tako, da sva se mestoma bila prisiljena prebijat po eni svoji liniji, tudi po zahodnih strmejših skalnatih pobočjih, še obloženih z malo snega.
Nekako sva le napredovala in v drugi polovici pristopov spodaj sproti odkrivala neko možnost nove, dolge sestopne linije, kjer bi se morda dalo z nekaj orientacije prevozit zgornjo polovico trase brez plazenja čez grebenske skale. To sva seveda kasneje raziskala in prav ta ideja nama je tik pred večerom, ko je ura že močno prehitevala, opazno pohitrila sestop iz najbolj oddaljenega vrha … 
V slabih šestih urah pristopov in dveh urah in pol spustov, ki so bili Sabini nekak premikanje turnosmučarskih meja, sva ob dokaj ugodnih vremenskih ter skopih snežnih razmerah, na najini turi obdelala severni del grebena, točneje štiri od trinajstih vrhov tega pogorja Lavanttalskih dvatisočakov.
Mijo Kovačevič – Mičo
