ŠAO VelenjePrav čudna je tale zima. Najprej nas razveseli s snegom, ki ga toplotni val nekaj dni kasneje stopi kot za šalo. Nato padejo temperature in upamo, da bo stiskalo še kak teden, da se naredijo slapovi.
A kot da bi se vremenarji pošalili, napovedo otoplotev z dežjem. Ni kaj čakat, gremo pogledat proti Logarski dolini ali je že kaj narejenega. Iz Suhadolskega grabna teče kot da je pomlad, tam tokrat ne bo veselja.
Zapeljemo se do Plesnika in oči kar same zlezejo na slap, ki pa je narejen. Voda sicer “vreje”, ledu ni v izobilju, izgleda pa da bo uporabno. Na sosednji strani se kljub sončnemu mrku blešči Sulica. Narejena, tudi tu je ledu občutno manj kot lani. Na hitro popijemo čaj in že hitimo proti Palenku. Hladni prsti se v kot steklo trdem ledu kmalu ogrejejo, prav tako mišice in sliši se samo še zabijanje cepinov in derez.
Bili smo skoraj prehitro ven, zato se odločimo še za en slap. Vleče nas v Suhadolski graben (~250m slapu z zabavnejšimi odseki), ampak tam je potok v tekočem stanju. Gremo v “Avtocesto“, ta je bila zjutraj videti uporabna …
Pripeljemo se pod vstop in opremimo. Prečno podrta smreka nad vstopom ni preveč povabljiva, ampak druge poti za najino navezo s Stanetom ni. Sergej in Pavli se odločita za obvozno a ozko varijanto po levi. Led je tu za razliko od Palenka opazno mehkejši, pravzaprav gnilo moker. Tam je bilo kot bi tolkel po steklu, tu pa se cepini prav fino zarijejo v vodo v napol trdnem stanju. Super, tole bo tapravo.
Bliža se večer, zato lezemo vzporedno. Pavli in Sergej nadaljujeta po zanimivem levem kraku, midva s Stanetom pa jo, da ne bo preveč pohodno, potegneva čez dva konkretno pokončna skoka v desnem robu desnega kraka slapu. Po dveh raztežajih je veselja konec, ker pa je sestopni del strmega pobočja brez snega, se odločimo za varnejši dvoraztežajni spust po vrvi. Dan je minil kot bi trenil, mi pa smo turo zaključili kje drugje kot ob veliki družinski pici.
Pavli, Sergej, Stane in Mijo
