Tako so sklenili organizatorji letošnjega zaključnega druženja ŠAO. Zapovedana je bila sobota, 11. decembra, na Konečki planini (1229m). Na srečo planina dosega tisto nujno nadmorsko višino, da se že lahko greši.

Organizatorji (najbolj zaslužni: Marija Verbuč – Marička z lovskimi zvezami, Anja Lampret – Ančka z umetniško žilico in Sergej Jamnikar – Serđo, knap, ki je za vse) so očitno sklenili skrivni pakt z vremenarji, saj so poskrbeli za jasen vikend in kopno cesto vse do koče. Tako da nam je bila tudi tista obljubljena huda ura hoda in gaženja po snegu s težkimi nahrbtniki prizanesena. Torej, nič s kondicijsko zimsko uverturo. Gamaše in palice so obtičale v nahrbtniku.

Ko se po dolgem času na enem mestu sreča več generacij ŠAO tečajnikov in članov, je precej regljanja in smejanja. Treba je nadoknaditi in potipati, kaj se je vmes dogajalo, kaj osvajalo in osvojilo – vrhove, stene in/ali srca. Sem v kategoriji »padalcev«, ki jim nekako ne znesejo društveni torki in petki, in se kolektivnih dogodkov redko udeležujem, zato je bilo precej dela. Multifunkcionalni kot smo, smo zraven lupili in sekljali cebulo, strgali korenje in odpirali konzerve in še kaj za gurmansko vecerjo. Dr. Maček je poskrbel za nebolečo amputacijo smrečice, ki nam je pričarala predpraznični čas.

Okušanje jedi in zabava seveda ni bil edini namen našega druženja. Napočil je čas za preverjanje znanja in podeljevanja nazivov mlajši/a in starejši/a pripravnik/ca za alpinista/ko. Večina, razen podpisane in še ene »odpadnice«, je opravila pripravniško domačo nalogo in si prelezla dovolj višinskih metrov za naziv. Kar pa še ni bilo dovolj. Prepričati so morali Častno tablico – Alen Marinović, Rok Maček, Sergej Jamnikar in Jure Vrhovec, – da so sposobni, da obvladajo manevre in so vredni zaupanja ŠAO. Ni bilo enostavno! Kandidate so izolirali in jih zasliševali izven sodnega postopka in brez odvetnika. Kaj se je dogajalo, ve samo Tablica in vsak posameznik. Čakajočim na izpraševanje, so občasni stoki in kriki naganjali strah v kosti. Podili smo ga z »mojstrovino narave« (op: podobno kot jager, a da ne delamo reklame proizvajalcem alkoholnih pijač) in petjem.

Tablica je pokazala vsaj toliko razumevanja za naše razrvane živce, da nam je dovolila kitaro. Brez Toma in Anje in njunega brenkanja bi bile minute dolge kot leto. Tako pa smo se junačili z »Nič nam ne morejo, morejo morejo,…« Komisija je taktično redčila naše vrste. Postajalo je vse bolj dramatično. Na koncu je ostal samo še David Matjaž – pa le ni bil sam.

Podrobnosti izpraševanja zaradi zaupne narave informacij ne smemo razkriti (morda bodo čez čas podrobnosti pricurljale na WikiLeaks). Naj omenimo le to, da 7 ni pravljično število in da JLA ne pomeni tega, kar so nas učili v šoli.

Častna tablica je poskrbela za krohotanje in krepila kolektivni duh ŠAO. Tudi tisti, ki imamo sicer pomisleke glede fizičnih prijemov, smo si ob tej priložnosti skrivoma zaželeli, da bi jih še mi »fasali« in s tem sprejeli potrditev, da smo s pravega ŠAO testa.

Vmes, pred in po uradnem delu seveda ni manjkalo pravega testa za večerjo. Po mineštri smo zmazali aviacijo. Sledil je, kakor se za vsako lovsko kočo spodobi, divjačinski golaž. Vse izpod Sergejeve kuhalnice. Da smo imeli ves čas sladke prste, sta poskrbeli Anja in Marija in še kdo. Medenjaki so bili tako lepi, da jih je bilo skoraj škoda pojesti. Tudi tekočih zalog je bilo dovolj.

Stara ideja samoobdarovanja je priklicala spomine na otroška leta. Manjkala ni niti »Teta Mraz«, ki smo ji zaupali naše želje. Predčasno smo še odštevali in odprli šampanjec. Novo leto je čas za nove resolucije. Moja je, da bom drugo leto postala mlajša pripravnica. Glede na to, da je na mojem listku za darila pisalo: »Vidimo se prihodnje leto«, in da sem na nočnem nebu, polnem zvezd, tisto noč videla vsaj pet utrinkov, se bo menda res zgodilo.

Srečno 2011, ŠAO!