ŠAO Velenje»Ko Buda prihaja, ga bomo mi pozdravili.
Ko hudič prihaja, ga bomo mi pozdravili.«
Budistični pregovor
Petkov večerni odhod iz Velenja je obetal krasno izkušnjo z zavedanjem, da se podajamo na pot, ki je bila nam do sedaj še nepoznana in da se nam bodo odstrli novi pogledi ter razsežnosti prostega plezanja.
Po prihodu v kamp smo opravili s formalnostmi, postavili šotore, najedli, poklepetali, dogovorili za sobotne izobraževalne delavnice v stenah. Spat smo šli vsak po svoje. Oči sem zaprl z velikim veseljem in v pričakovanju svita.
Jutranje sobotno sonce na horizontu je obsijalo stene nacionalnega parka. Žarki so segrevali kamnine za prihajajočo »mlado meso«, kjer si bo nabiralo plezalne izkušnje. Tri delavnice in ena smer je bilo dovolj, da smo imeli dan zapolnjen.
Zabijanje klinov se mi je zdela najtežja delavnica. Ob misli, da visiš na navpični steni in da še moraš zabijati kline v skalo 
(poleg vpenjanja in ostalega »standardnega paketa«, ki sodi zraven), saj je od tega odvisno tvoje in soplezalčevo življenje ter še nato plezati… noro. Nimaš kaj, roke tu trpijo. Vendar se s treningom utrdiš, tako vsaj pravijo.
Po prihodu v kamp je bila vrsta za tuše in tudi odhod na večerjo v lokalno restavracijo je kazal na to, da se ne bomo vsaj še dve ure premaknili naprej. Zato smo najlačnejši posegli po špagetih »bolonese de la Alenkese«. Za prvo silo je bilo poskrbljeno.
Zvečer nas je Dinko »šefe« postregel z okusnimi ribami, lignji, kuhanim in pečenim krompirčkom. Da pa nismo bili zadovoljni samo gosti ampak tudi »gazda«, nam je po plačanem računu stisnil še liter travarice, »Kuča časti«. S polnim trebuhom ni dobro iti spat, zato se nas je nekaj odpravilo na nočni pohod do morja. Da pretegnemo noge in »žulj«, ki se je naredil na sredini telesa zaradi obilne večerje.
Zadovoljni in potešeni smo se odpravili spat.
Nedelja, 7.30h. Prva misel zjutraj, ki mi je šinila skozi glavo, ko sem se zbudil, je bila: »Danes se bo pa plezalo, juuupppiiii«. »Malo jače ali hard core, yeeaaahhhh«. Tomaža sem zbudil in ni imel druge možnosti, da vstane in »pobegne« ven iz šotora.
Po skupnem snidenju na parkirišču v NP Paklenica, kratkih navodilih, pripravljanju opreme in z želju po uspešno opravljenih vzponih smo se v navezah podali na plezanje. Slišalo se je le še SREČNO.
Zdaj gre pa zares. Z inštuktorico Tanjo in Zoranom smo se podali na »surlo« Nosoroga, ki je na težavnostni lestvici ocenjena s 4b. Tanja je s svojimi izkušnjami plezala kot »prekaljena mačka«, midva pa sva ji izmenično sledila po raztežajih kot »mlada mucka«, željna znanja. Nič se nisva obotavljala, zato je plezanje potekalo dokaj tekoče. Pred tretjim raztežajem sem si na ostri skali porezal dva prsta, iz katerih je začela curljati življenjska tekočina. Ko sem priplezal do Tanje in je videla, da mi teče kri, je dejala: »Če ne prideš domov s potolčenimi koleni, razbitimi rokami in porezanimi prsti, nisi plezal v Paklenici. No super«, sem dejal. »Krst sem dal skozi, sedaj pa lahko plezamo naprej.« Na raztežaju sva počakala, da je Zoran prilezel do naju in si šele nato pripopal dva »flajštra« na prsta. Potem pa naprej do konca smeri. »Stoosemdesetka« je padla. Na vrhu naju je pohvalila, da smo hitro plezali, kar nama je vlilo dodatnega poguma za naslednjo smer.
Vse to pa je bilo samo ogrevanje za poznejši FLEX & REX, (5c). Zaradi spodbudnih Tanjinih besed sva se z Zoranom počutila že bolj suverena plezalca, zato je bilo na drugi steni: VINNI, VIDDI, VICCI (prišli, videli, zmagali). Kos torte ali »piece of cake«. Krasna izkušnja.
Pohvalil bi »old school« tečajnike (Alenki, Emila, Igorja, Marjana), da so se kljub ne več rosnim letom odločili za opravljanje alpinističnega tečaja. Lahko ste nam v vzor, saj ste pokazali, da ni nikoli prepozno za osvajanje novega znanja. Starost ni ovira. Kot bi rekel moj oče, če bo »Bog Mariji zdravje dal«, bomo še dolgo plezali.
Za na konec pa, če moram strniti vse vtise, doživetja in čustva v eno besedo in če bi me kdo vprašal, kako je bilo plezanje v Paklenici, bi odgovoril: »ŠIKANO«.
Hvala inštruktorjem za potrpežljivost, za podajanje znanja nam tečajnikeom, za krasne in koristne izkušnje v stenah, za nasmehe. Hvala tečajnikom za motiviranost, zaupanje in varovanje pri plezanju, dobro voljo.
»Ali sem kaj pogrešal na taboru v Paklenici? Sem. Tečajnike, ki so ostali doma, Alenovo analizo in Rokove zapestnice za ravnotežje.«
p.s. Mogoče se kdo sprašuje, zakaj sem dal budistični rek na začetku članka. Menim, da je pisan na kožo plezalcem. Bom pojasnil zakaj. Bistvo pregovora je (Ko Buda prihaja, ga bomo mi pozdravili), ko nam teče vse gladko pri plezanju, smo veseli, zadovoljni. Ko se pa stvari ne sučejo v smeri, v katero si mi želimo (Ko hudič prihaja, ga bomo mi pozdravili), se pa soočamo s samim seboj, svojimi slabostmi, strahovi. Če se upiramo ali če bežimo pred problemi v steni, ne napredujemo, želimo odnehati ali pa lezemo smeri, ki so nam prelahke. Tajimo ali skrivamo svoje slabosti in se morda delamo, da smo močni. Vendar pred seboj ne moremo pobegniti. S sprejemanjem tega, da smo takšni kakršni smo, z vsem dobrim in slabim, da se potrudimo, se začnejo stvari premikati v naravnem procesu in je veliko ciljev osvojenih, brez da bi zavestno želeli doseči cilj. Važna je pot in kaj doživljamo na njej. Spoprijemanje kljub strahovom, voljo do življenja, otroško zagnanostjo, zmagoslavjem in radostjo, ki te preplavi nad splezano smerjo, hvaležnostjo za rast in izkušnje – vrata so na široko odprta. Le pogumno naprej. Tako je tudi v življenju. Vse je jin, jang.
Pa SReČNO.
tečajnik BORIS VOGRINEC
