Kako se nam ni uspelo povzpeti na Matterhorn

Kljub volji, odločnosti, odlični tehnični pripravi in pri dveh članih ekipe tudi odlični fizični pripravi, nam ni uspelo osvojiti vrha Matterhorna.

Za letošnje poletje mi je uspelo prepričati Tanjo, Martina in Roka, da se mi pridružijo pri poizkusu vzpona na Matterhorn iz Italijanske smeri po Levjem grebenu (Cresta del leone). Najprej smo načrtovali vzpon nekje sredi julija, vendar so nas službe in koordinacija dopustov prisilili v poizkus že v začetku meseca. Kot smo ugotovili med vzponom so ta čas razmere še daleč od idealnih.

V četrtek 1. 7. smo se odpravili proti Cervinii, ki je izhodišče za vzpon na Matterhorn iz Italije. Po duhamorni vožnji preko vroče in soparne Padske nižine smo dosegli dolino Val Tourneche, prespali smo kar na travniku ob cesti in se nato zgodaj zjutraj odpeljali do Cervinie, pozajtrkovali in se odpravili najprej proti koči Abruzzi, do koče smo porabili dobri dve uri, kar je tudi nekako v skladu s predvideno časovnico.

Zelo optimistično smo se potem odpravili naprej, kjer pa so nas pod vrhom Testa del Leone namesto skalnih stopenj pričakala snežišča prekrita z ravno prav južnim snegom, da se nam je udiralo do kolen. Rok je pogumno zagazil naprej in nekaj sto metrov višinske razlike je bilo za nami. Dva Italijana in dva Španca, ki so se vzpenjali za nami so taktično počakali, da smo jim napravili gaz (tudi mi se še moramo naučiti, da je včasih pametno iti malo bolj počasi), sledile so izpostavljene zasnežene prečke proti sedlu Leone, potem pa še vzpon proti koči Carell.

Malo pred sedlom Leone so nas dohitele popoldanske plohe s sodro, ki jim zaradi gaženja po snegu nismo uspeli uiti, tako da smo zadnje stopnje pod kočo preplezali po mokrih ploščah s pomočjo debelih fiksnih vrvi. Če sem po malem še klel Španca, ki je za vzpon preko deset metrov visoke stopnje porabil kakšne pol ure, mi je bilo vse jasno ko sem se sam lotil navpične vrvi. Komaj se mi je uspelo prebiti od enega do drugega svedrovca. Težek nahrbtnik in višina so pač zahtevali svoj davek, tudi Tanja je bila tu že kar zadihana, Rok in Martin pa sta stopnjo preplezala kot za šalo, pojma nimam od kod jima vsa ta kondicija. Za vzpon iz Cervinie do koče Carell, ki naj bi trajal nekje 6 do 7 ur smo v neugodnih razmerah porabili dobrih 10 ur.

Na srečo smo kmalu dosegli kočo Carell, kjer smo potem odkidali sneg iz stranišča, pojedli večerjo in se spravili spat. Naslednje jutro smo pretehtali naše možnosti in smo se skupaj odločili da verjetno pravih možnosti za vzpon na vrh nimamo, tako da smo se okrog sedmih odpravili nazaj v dolino. Podobno sta se odločili tudi Španska in Italijanska naveza, tako da smo imeli konec koncev kar mirno vest. S Tanjo sva bila itak preveč utrujena za kakšno resno plezanje, Korošca pa bi vzpon kondicijsko gotovo zmogla, pa so ju prepričali od južnega snega popolnoma mokri čevlji in razmere zunaj. Vzpon na vrh bi bil verjetno kar težaven, saj nas je na sestopu pričakal obilen požled, ko se je kasneje malo otoplilo pa pravi mali slapovi preko sten, za desert pa okrog dveh še popoldanska nevihta s sodro, ki nas je na srečo ujela že pod kočo Abruzzi, kakšni dve uri nad Cervinio.

Vse skupaj je bila poučna izkušnja, zame da sem ponovil kakšno poglavje o primerni fizični pripravi, za ostale pa prvo srečanje s štiritisočaki za spoznavanje tehnike, zahtevnosti takšnih tur in samega sebe. Bo treba poizkusiti še kdaj drugič 🙂

Jure Vrhovec (foto Tanja Ramšak in Jure Vrhovec)

Na dostopu proti koči Abruzzi in pogled na Matterhorn z uravnave tik nad kočo. Tu smo bili še optimisti 🙂

Prva skalna stopnja, kjer je potrebno malo poplezati in gaženje pod Testa del Leone

Prečka proti sedlu Leone, potem pa končno koča Carell

Jutranji pogled proti vrhu in sestop nazaj proti dolini

p.s. Reportaža je nastala na regeneraciji v kampu ob Lago Maggiore, tik ob wc-jih, kjer mi je edino uspelo ujeti nezaklenjeni brezžični internet. S Tanjo se še odločava kam naprej, verjetno pa v Val di Mello.