ŠAO VelenjeS Tanjo sva za ta vikend napravila optimistični načrt za dva dni plezanja v stenah nad Vršičem in obisk prijateljev s ŠAO, namesto dveh velikih sten pa sva preplezala samo eno in več čisto malih.
Vreme je bilo v soboto bolj tako tako, malo so se že nabirali oblaki pa malo je pihalo ampak sva si rekla bo že. Pod steno po kakšni uri pristopa sem potem ugotovil, da sem opis smeri in karto pozabil v avtu, kar je bilo malo nerodno, ker še nihče od naju ni hodil ali plezal okoli Prisojnika. Megleno sem se spomnil, da je smer dolga kakšnih 500 m, ocenjena nekje IV/III in da je nekje na drugi strani gore planinska pot za sestop.
Nazaj do avta se nobenemu od naju ni ljubilo hodit, pa sva se odločila da kar poizkusiva poiskati prehode čez steno tam, kjer se nama bo zdelo najbolj primerno. Tanja je izbrala primerno gredino in sva začela plezat. Našla sva celo nekaj svedrovcev in sva že optimistično razmišljala da bo to pa vse skupaj prelahko, štirka pa še navrtana…
Vstop po občutku
Težji del smeri, Tanja v kaminu
Po drugem cugu je svedrov zmanjkalo, zmanjkalo je tudi klinov, samo enega zarjavelega sva še našla, počasi pa je zmanjkovalo tudi navdušenja, ampak po kakšnih sedmih raztežajih sva le priplezala na en takšen strmi travnik, za katerega se je zdelo, da je že skoraj na vrhu.
No, do vrha je bilo še kakšnih 200 metrov, tudi navezati sva se še morala, Tanja je v mislih že preračunavala če imava dovolj materiala za abzajle čez steno če tega presnetega hriba res ne bo konec. Jaz pa sem mislil samo še na potko na drugi strani gore, pa sva šla naprej.
Kraj sten, na sredi “travnik optimistov”
Po kakšnih šestih urah sva končno našla možica, potem pa tudi planinsko pot za sestop na Vršič. Po pregledu literature pa sva ugotovila, da sva plezala približno v območju smeri Deržaj-Šlibar, za naslednjič bom pa dvakrat preveril, da je opis smeri v nahrbtniku… Pa hvala Tanji za potrpljenje:)
Tanja je še malo dozidala možica rešitelja
Končno nekaj znanega,
na poti pred Prisojnikovim oknom
Zvečer sva se odpeljala v kamp Soča, kjer so že dva dni taborili Grudi, Damjan, Metka in Matija, privoščili smo si odlično večerjo (pohvale Damjanu za kuhanje) in kakšno pivo in vino. Naslednji dan smo vsi prav počasi vstali, s Tanjo pa sva okrog dvanajstih ugotovila, da je morda že res malo pozno za plezanje v hribih. Zato sva izkoristila priložnost in šla s športnoplezalno ekipo plezat na balvane v Trento.
Tudi balvani so bili prav fini, sploh z odličnim inštruktorjem Grudijem. Baje nam je šlo kar dobro za prvič. Ko smo prišli pod skale sem kar z malo treme opazoval skupino mladeničev, ki so se ubadali s previsnimi detajli in se mi je zdelo, da tole mora biti pa res kar težko, če jim ne uspe splezati tistih treh metrov. No potem smo ob odličnih Grudijevih navodilih Damjan, Tanja in jaz v prvem poizkusu splezali kakšni dve smeri, s katerimi so se ubadali nadebudni mladci in ugotovili, da pa morda vsi balvanski problemi res niso tako težki. Za konec pa nam je Grudi še pokazal, kaj je to zaresno plezanje in je tako na hitro na pogled splezal še eno smer z oceno 7b, da smo se mi amaterji samo malo čudili.
Poležavanje v senci na crash padih je bilo za utrujene alpiniste nekaj novega, s hladnim pivom je to gotovo en od boljših delov balvaniranja. Skratka še en super vikend.
Jure Vrhovec
