ŠAO VelenjeV sredo zjutraj je jasna noč, ko se odpravim od doma. Dogovorjeni smo z Mijom in Pavlom, da se dobimo ob peti uri. Če ne želiš zamujati moraš biti zgoden, zato sem skoraj pol ure prehiter. Pri odprtem oknu obsedim v avtu in še malo poslušam ptičje petje. Na vrhovih dreves se ob nastajanju lepega jutra oglašajo kosi, v bližnjem gozdu pa se oglaša lesna sova in mladiči, verjetno zadnji dogovori pred dnevnim dremežem.
No, kmalu se prikaže Pavli z zelo starim Plezalnim vodnikom in mi reče, naj ga prelistam dokler ne pride še Mijo. Ona dva sta že prej bila dogovorjena, da gremo plezat v Malo Raduho. Ko se vozimo proti Logarski dolini in zavijemo v Strugah proti izhodišču pri Koči na Loki, se v soncu bleščijo vrhovi Kamniško Savinjskih Alp. Na parkirišču si oprtamo še nahrbtnike in poberemo potrebno opremo ter jo strumno uberemo v klanec proti koči. Ustavimo se le toliko, da si natočimo vodo nad katero je izobešen napis »voda ni pitna!«
Na vrhu prehoda Durce se ozremo na stene Male Raduhe, tam nekje se skriva naš današnji cilj; smer “ZZ”, IV+/IV, 120 m, prva plezala Drago in Zvonko Zagorc 1960. leta. Dostikrat sem prehodil in pretekel vse poti okoli Raduhe in na Raduho, a nikoli nisem pomislil, da bom kdaj plezal te mogočne stene, vedno sem jih le od daleč opazoval.
Po sestopu skozi prepišne Durce že stojimo pod navpičnim vstopom v smer ZZ. Nekaj težavic mi dela še povsem nova Pavlova vrv. Vsaj dvakrat jo prepotegnem, da se malo podredi mojim željam in pričakovanjem. Smer naj bi bila opremljena, a to ne drži v celoti. Kar nekaj klinov smo zabili in namestili nekaj metuljev za bolj varno gibanje. Dobro je plezati z izkušenimi »mački«, ki poznajo smer ter znajo predvideti težave. če so ob zadnjem plezanju bili not klini, ni nujno, da so tudi tokrat.
Pavli je kot dober poznavalec plezal prvi v navezi. Stena je ponekod dobro razčlenjena, z dobrimi oprimki, najdejo pa se tudi krušljivi oseki. Ponuja tudi nekaj zračnih prečnic in prehodov ob trebuhu ter nekaj resnih vertikalnih skokov. Vmes se najdejo tudi zdrsljivi odseki s travo in naloženim kamenjem.
Na posameznih preduhih iz osrčja gore veje hladen zrak, ki skoraj preveč ohladi. V zadnjem raztežaju priplezamo na s 
soncem obsijane skale in kmalu smo na vrhu. Sledi močan stisk rok za uspešno preplezano smer, pa skupinska fotografija in nato pospravljanje opreme. Nekomu se med izmenjavo opreme utrne misel »Lahko bi bili mlajši!«. Na kaj točno naj bi se nanašala nismo našli pravega odgovora, pa tudi iskali ga nismo. No ja, mlad si toliko kolikor se pučutiš mladega. Naša trojica, kljub seštevku let, ki bi verjetno pokvarilo povprečje starosti aktivnih alpinističnih plezalcev, definitivno še ni za v staro šaro.
Zadovoljstvo je bilo že v tem, da smo uspešno preplezali zanimivo smer, se vmes dobro nasmejali in zabavali, ter se srečno vrnili na svoje domove.
tečajnik, Stane Barber
