ŠAO VelenjeTrinajsti maj je bil na koledarju, ko mi je Alen sporočil, da se gre v Paklo in da bi blo skoraj nujno, da grem zraven. Sergeju naj se javim, je še dodal.
In sem se. Najbrž na presenečenje nekaterih, saj sem v letošnji generaciji tečajnikov znan kot tisti, ki ga nikoli ni zraven. Ampak ne, te šanse pa ne bom zamudil.
Projekt Paklenica se je zame začel taisti dan. Priprave so obsegale izpolnitev treh precej pomembnih pogojev, ki imajo žal prednost pred plezarijo. Prvi je dela prost vikend. Pravočasno sem zvedel za Paklo, zaprosil za zamenjavo in jo dobil. Kljukica. Drugo oviro predstavlja faks, kjer so nas še enkrat več zasuli s sprotnim delom in le po naključju mi ni bilo treba ta ponedeljek oddati kakega eseja ali seminarske. Kljukica. Tretji problem pa predstavlja domača – družinska podpora alpinizmu oz. sploh kakršnemukoli plezanju. Te podpore žal ni. Žrtvoval sem dober teden nejevolje in zaostrenih odnosov z domačimi in dodal tretjo kljukico. Pogoji izpolnjeni, gremo v Paklo.
Pot do morja je hitro minila. Postanka pred mejo in na »hrvaškem Črnem Kalu« (točki, kjer se prvič vidi morje) sta nam vlila novih moči in v mraku smo se varno pripeljali do kampa. Postavili smo šotore, se okrepčali in ob žurki ljubljanskih klajmberjev poskušali zaspat. Takrat mi še ni bilo jasno, zakaj se je vsak rahlo nasmehnil mojemu »šotoru za dva«, ki je segal kak meter osemdeset v višino in imel predprostor enako velik kot spalnico.
V soboto je sledil plezalni dan, navajanje na skalo in uživanje v razgledih. Sergej naju je z Nino vzel v navezo in napadli smo (baje tradicionalnega za novince) Oliverja Dragojeviča. Lekcije, ki sem jih potegnil iz prve večraztežajne smeri v življenju, bi lahko oblikoval nekako takole: a) dve številki premajhne športne plezalke niso primerne za dolge smeri b) skala je zelo ostra c) ne obupaj, če ne moreš odstranit metulja iz razpoke. Smer, ki nekega pravega plezanja ni ponudila, se je toliko bolj izkazala pri mojem prvem praktičnem preizkusu gibanja naveze, v katerem sem spoznal, da sem kak teoretičen nauk že pozabil, a kmalu osvojil prakso. 
Naslednjo smer Josipa Debelaka, smo napadli vsi prisotni ŠAOvci skupaj (z izjemo Nine) in v njej tudi uspeli. Čeprav nismo ravno premikali meja mogočega v alpinizmu, je krepak stisk rok veliko pomenil in postavil piko na i uspešnemu vzponu.
Dan se je prevesil v noč in Dinkove ribe so se dobro zasidrale v naših želodcih. Prijeten večerni vetrič je nekaterim pomagal do sladkih sanj, žal pa so se mu ponoči pridružili še kolegi in se kot skupina pijančkov začeli zaletavati v moj največji-v-kampu šotor. Noč sem tako preživel v preklinjanju kolega, ki mi je posodil »šotor za dva« in nekajkrat popravil porušeno konstrukcijo, dokler nisem obupal in ob prvih sončnih žarkih prvič zaprl oči.
Nedeljski plezalni dan smo vsi skupaj začeli v Zobatcu, a je zaradi pomanjkanja časa nismo preplezali do vrha. Smo pa zato uživali v drugem – ključnem raztežaju, ki je ponudil nekaj navpičnega plezanja, ki sem ga – po pravici povedano – že skoraj malo pogrešal. Po tretjem raztežaju smo sestopili in se razdelili: Polona, Anja, Stane in Mijo so napadli športne smeri (oz. gnečo v kanjonu), Nina se je šla hladit v morje, Pavle, Sergej in moja malenkost pa smo ponovno zagrizli v Oliverja Dragojeviča. Dobri stari glasbenik se ni pretirano upiral, brez težav smo ga premagali in sestopili do avta. Sledilo je še kopanje trojice pogumnih (Anja, Polona, Mijo; Nina pa že prej), kosilo in odhod proti domu.
Tako je minil moj prvi plezalni vikend v Paklenici. Vtisov je ogromno. Nekateri so manj prijetni in predstavljajo predvsem šolo za v bodoče (note to myself: kupi večje plezalke, manjši šotor in začni pakirati dan pred odhodom), večina vtisov pa je pozitivnih. Kaj pozitivnih… norih, zabavnih, fantastičnih. Vreme je služilo, izbira smeri primerna, predvsem pa je bila družba krasna: Anja, Nina, Polona, Stane, super je bilo z vami. Sergej, Mijo, Pavle, hvala za vso znanje in izkušnje, ki jih prenašate na nas in za vso potrpežljivost, ki ste jo morali pokazati zaradi mene. Obvezno moramo ponovit! Pa ne samo tam dol, tudi naši hribi so lepi.
Za konec naj še vsem tečajnikom zaželim srečno v petek na izpitu, vsem ostalim članom odseka pa varen korak in veliko užitkov v gorah!
Luka Cerjak, tečajnik
