ŠAO VelenjeJe bil nekaj novega za nas vse ta stare, ta mladi pa še tud niso bli tukaj, ker je to prva tekma GRS Tržič za slovenski pokal na tem terenu.
ŠAO Velenje na 9. mestu
Vabijo me lepe slike – to moram videti, da greva potem s Silvotom gor nekega lepega dne. No on je verjetno bil že večkrat. Gostišče Koren, Mathausen – oni so gradili tu cesto, Ljubelj je malo višje. Mi od daleč vedno prej pridemo, tako zgodaj, da še štartnih številk ni blo. Ena šala: Kliče prijatelj: A gremo, kaj je zdaj? A boš ti pelov? Bi pa nimam nove Vinjete? Pravi prijatelj reče: nič lažjega, jo imam jaz in še ni nalepljena. Pravim: okej, če bo sila jo boš pa na moj avto nalepil. Samo ženi povej, da se lepijo na svoj avto šele po kulturnem prazniku. Drugi dan kliče pravi prijatelj: Kaj je zdaj? A gremo? Ja! (Pravim) a še maš vinjeto? Ti a Veš, da jo je že nalepla? (no pa smo tam si milim in gremo brez njegove vinjete v lep sončen dan nad Tržičem. Progo so zaradi nevarnosti plazov odmaknili od sedla, zlobni jeziki pa so rekli, da je tam veliko ven gledajočega kamenja. Tisti zadnjič lažno skromni, že stojijo sedaj pred prvo vrsto na štartu. Par toplih napotkov – nevarni spusti in že rečejo naj štartamo ene deset minut pred rekreativci.
Sprva položno, nato strmo za cesto. Takoj, ko se po dolgem času mal zravna je koča, hitro okoli nje in kratek spust ter padec v cel sneg. Težko se je pobrati. Dober prijatelj gre naprej. Naj mu bo, ker mi je posodil majco za pod dres. Na drugem spustu je bilo dovolj plačila dolga in se odpeljem naprej še pred koga. Lepote okoli nas veliko snega gor zgoraj. Palca gre do podna in vesel si, če ročaj gleda ven.
Če pa se zmerno opreš na obe hkrati v veliki strmini primejo tudi psi in vse je skoraj normalno. Lep bel sneg, sonce, razgled in evo rekreativci so po krajši progi pred mano. Prijateljica drugega najboljšega danes ne zna obračati v špuri, na zavojih ne v kaj bi, zaradi konkurence jo ni naučil. Na ravni špuri pa misli, da gre najhitreje in da nima smisla, da da malo prostora. Jaz sem se pač zadaj zadrževal.
No pa smo na končnem spustu – biser tega tekmovanja – cesta ki je bila prej strma je zdaj zelo hitra, prehitra, prostora ni, le pluženje nekaj pomaga. Tako se raztegujem skoraj v špago. So padci in velja; počasi previdno se pride hitreje kot hitro in pobirajoče. 
Na cilju sem 9.. Takoj za Jernejem Krničarjem. Včasih sva se dajala z njegovim fotrom Izidorjem, ki je še vedno nevaren tekmec. Enkrat je rekel Tilen: ti boš napadal ta starga Šenka, jaz pa ta mladga. NO še nikoli nisem prišel v cilj tako hitro za njim, kot danes. Temu pravijo naravnanost. Ja Tilnu ni bilo treba prit, ker je bil Anže na pomembnejši tekmi v tujini.
Prijatli ki so šli v pare na rekreativno so bili najhitrejši med njimi. Ker pa je šlo na vmesen čas so zasedli zadnje mesto. Ali ni to sreča? Za mizo sem naročil liter čaja, kolega pa gajbo pira, vse na en blok za malco. Dobil sem pol litra on pa en pir.
Lepe snežene stopničke so bile krke in vsi smo navijali, da bi zdržale do razglasitve članov. Tomaž Soklič izkušen kot le kaj, Marjan Zupančič vesel, da ni Nejca in Anžeta, ker potem ne bi stal na stopničkah, Klemen Triler je plača davek tehnično zahtevne proge, močan kot bik, pa dobro pecivo peče, je bil nasmejano prizadet – se še uči. 
Kako dolgo bom moral čakat, da tega dohitim? Jana Marinko je izkoristila svojo sposobnost hitrega vpenjanja po strminah in bila prva. V takih primerih počaka na razglasitev rezultatov.
Pridite na kako tekmo! Vedno se po tekmi počutim veliko bolje kot pred tekmo! Zame je to zadosten razlog.
V starih ostrih časih je veljalo, da se lahko pohecaš samo s tistimi pred tabo, ker oni so boljši od tebe. Bog ne daj kak hec na slabše uvrščenega – bi znalo sprožiti pretep. No zdaj tega ni več, ker lahko tečeš takoj po štartu klikor hočeš (ni omejitev hitrosti), da ne govorim kako hitro se lahko pelješ navzdol, kot Kugla, tik mimo nič hudega slutečega človeka sredi prostranega travnika ali pa na ozki poti.
Boris Stropnik – Basa
