Novembra ob morju

Ob debati kaj početi za vikend so ob kislem in sivem novemberskem vremenu padale predvsem ideje o plezanju v dvorani, lepo na suhem in toplem. Ker pa sem po običajnem celotedenskem sedenju v pisarni nujno potreboval vsaj pol dneva na svežem zraku, mi je vseeno uspelo prepričati še Urško in Tanjo da skupaj malo tvegamo in preizkusimo, ali bodo imeli naši vremenarji prav z napovedjo nekaj lepšega vremena na primorskem.

Ko se tako v soboto v Arji vasi pakiramo v avto, nebo ne kaže ravno prijazne podobe. Jutranjih pet stopinj, nebo prekrito s sivo oblačno odejo in za piko na i še rahle dež. Punci nista bili ravno prešerne volje in tam do Vranskega smo že pripravili plane B in C kaj početi v dežju na morju, če se že tako optimistično odpravljamo v dežju plezat. Vreme v Ljubljani še ni bilo prav nič boljše, na Lomu pa nas je čakala prva resna preizkušnja, kako priti do jutranjih poživil med kakšnima dvema avtobusoma upokojencev, ki so ravno ta sivi depresivni jesenski dan izbrali za izlet. Vendar Urška s prirojeno spretnostjo zavijuga med sivolasimi gospemi in gospodi, Tanja na hitro zasede prosto mizo in čez pet minut že uživamo ob jutranjih kavicah in čaju. Prva resna ovira na poti je premagana!

V Postojni še vedno dežuje, Nanos je zavit v težke oblake in ko imam malo pred Sežano še vedno vključene brisalce nas že začenja malo skrbeti. Ampak optimizem je nagrajen, že v Opčinah dež poneha, cesta je suha in polni energije nadaljujemo proti morju in našemu današnjemu cilju – plezališču Sesljan. Brez večjih težav opravimo z navigacijo (brez Garmina) in parkiramo ob bližnji marini, kjer srečamo še dva Italijanska plezalca, ki sta bila ravno tako kot mi danes prvič tu.

Vsi skupaj smo zadovoljni z razčlenjeno in ostro skalo in malo presenečeni nad kar navitimi ocenami. Pozna se, da tu že od tridesetih let prejšnjega stoletja plezajo mojstri, kot je bil Emilio Comici, o čemer pričajo tudi zarjaveli klini, ki jih še tu in tam najdemo v razpokah v steni.

Stene se dvigajo direktno nad urejeno plažo, kakšnih 20 metrov od morja, Sesljan pa je bil med drugo svetovno vojno tudi oporišče za nemške podmornice in prvi metri ene od smeri potekajo tudi po betonskem previsu ob lini topovskega bunkerja.

V precejšnjem kontrastu z modrim Jadranom je rjava brozga, ki se pretaka v čistilni napravi,
ki je prav tako skoraj pod steno, ampak na srečo je ta dan skoraj nismo zavohali. Ti Italijani so pa res tapravi, če človek še razume da se pri gradnji čistilne naprave ne ozirajo na plezalce, ki itak nismo neka pomembna stranka, ni mi pa jasno kako to, da so jo postavili ob najlepšo urejeno plažo daleč naokoli. Očitno gostov lokalov ob obali prav tako ne moti, kot v soboto ni motila nas.
  

Smeri v Sesljanu potekajo v glavnem po strmih ploščah, lažje po razčlenjenih zajedah, najde pa se tudi kakšen previs. Nekaj smeri je daljših kot je to običaj za plezališča, visoke so tudi do 50 ali 60 metrov in se jih lahko spleza v enem kosu ali pa v dveh raztežajih, s 60 metrsko vrvjo rabiš z vrha dva spusta, sidrišča so urejena. Mi smo preplezali tri smeri, Panza dell’ elefante – via sinistra (5a, 4a, 60m), Via del Pino (4a, 50m) in Comici sx (5b, 4a, 40m). Vreme je zdržalo, popoldne se je celo malo pokazalo sonce, ob petih pa nas je pričakal še prav dramatični sončni zahod. Tudi pica in pivo v Sežani sta bila zelo v redu.

Jure Vrhovec (fotografije Tanja Ramšak in Jure Vrhovec)