Vršiči, 4. julij 2009

Ko hitim iz ljubljanske picerije, pogledujem proti Kamniškim Alpam, ki se kopajo v megli in črnih oblakih. Sprva pomislim, da spet ne bo nič iz naših plezalnih načrtov. Vendar kakor hitro se neurje v mestu razbesni, se tudi poleže in ozračje postane soparno. To je že dovolj velik razlog, da se z Vidom v petih minutah spakirava, odpeljeva do Podvolovjeka in že šibava po poti med borovci proti Korošici.

Še tik preden pade mrak prispeva do koče, kjer je že zbran del ženske družbe. Punce veselo kartajo, v zraku je čutiti napetost in že se vname debata o dnevu, ki nas čaka. Kmalu se odpravimo v sobe k počitku in nič me ne moti, da je soba vlažna. Zdi se mi, da je v primerjavi z zimskim bivakom nad Okrešljem pravi luksuz! Zjutraj na kočo prispe še ostali del zagretih pripravnikov in že jo v stilu »naša četica koraka« mahnemo po melišču do Vršičev. Jure, jaz in Pika se odločimo za Preložnikovo smer (V-/III-IV, 110 m). Nad Planjavo se zopet začnejo zbirati oblaki, za vrat nam piha hladni veter, pa vendar smo vsi trije mnenja, da bo vreme že počakalo in začnemo plezati. Z lahkoto preplezamo prvi raztežaj, v drugem pa se mi začne vsak še tako na videz kompakten kamen, drobiti v rokah. Do zadnjega raztežaja je smer kot poezija, preden dosežema vrh smeri, pa naju s Piko čaka še zahtevna plata. Kljub težavnosti nama jo uspe preplezati in na vrhu sledi veselo komentiranje s kolegi iz Akademskega kluba Ljubljana, ki priplezajo za nami. Ker v daljavi začne grmeti, se odločimo za sestop, vendar ne najdemo izstopne grape, zato jo mahnemo po poteh med in po borovcih. Takšen sestop je sicer odlična aroma-terapija, vendar se počutimo kot fazani, ki skačejo iz ene veje na drugo, vmes pa nas moči dež. Končno prispemo do koče, kjer že nekateri ob hmeljevem čaju veselo razpravljajo o svojih podvigih dneva. Vsi smo zadovoljni, nekoliko nam jo je zagodlo vreme, saj smo si želeli splezati še kakšno smer. Čaka nas še sestop do avta, ki se začuda začne po hribu navzgor. Skratka lepa Preložnikova smer, čudovit pogled na gore ter prijetna in vesela družba so vsekakor dovolj, da si napolnim baterije za naslednji teden.

Plezali smo naslednje smeri:

Smer brez imena, Vršiči, IV/I-II, 140 m (Kaja-Rok P.-Boštjan)
Lukmanova smer, Vršiči, IV+/III, 130 m (Kaja-Rok P.-Boštjan)
Lukmanova smer, Vršiči, IV+/III, 130 m (Tanja-Rok A.-Samo)
Lukmanova smer, Vršiči, IV+/III, 130 m (Rok G.-Polona-Igor)
Preložnikova smer, Vršiči, V-/III-IV, 110 m (Jure-Pika-Urška)
Leva smer, Lučki dedec, VI-, 145 m (Alen-Gašper-Martin)