Alpinistični izpiti ŠAO 2009

Več kot teden dni napornih celodnevnih vaj iz reševanja padlega soplezalca je za nami. Z zadnjo prijavljeno kandidatko Anjo hitiva na izpitni petek zgodaj pred jutranjim svitom še v steno. Mimoidoča sprehajalca psov nama med tem ko sva že visoko v skali, kličeta ” … a gresta v gore ?? Potem pa srečno!”.

Kot da bi slutila, kaj vse nas čaka danes 10.04.2009 popoldan, na drugem koncu Slovenije. A prej morava opraviti še zadnje predizpitne vaje. Zanima me kako dobro obvlada ta kompleksen manever. Enako kot večina predhodnikov je menila, da ji bo reševanje šlo hitro. Veliko nisem dal na to, saj se večina pri ocenah zmoti. A glej ga zlomka, cel manever je dokaj suvereno opravila prej kot v eni uri. Na moje presenečenje me je (kljub temu, da sem veliko težji od nje) uspela brez zapleta nesti globoko pod steno v iztek. Tako se temu streže! ..veselje je bilo objestransko. Sedaj pa hitro po opremo domov in na pot proti Logarski dolini na izpite.

Šesterica (tri naveze) smo se dogovorili da bomo že opoldan na mestu izpitnega dogajanja obnovili tudi reševanje iz ledeniških razpok. Kaj so si ob našem štrikanju mislili obiskovalci planinskega doma, nam niti ni bilo pomembno. Bolj nas je skrbelo ali res znamo vse kar moramo vedeti na današnjih zaključnih izpitih. Ura je tekla pospešeno in kmalu po zaključku vaj je bila izpitna komisija že tu. Sledijo testi, inštruktorji razporedijo vsakogar za ločeno mizo. Torej nič prepisovanja in sufliranja … V testih so bile zajete skoraj vse teme, nekatera vprašanja in odgovori pa kar zvito postavljeni. Boleči predizpitni občutki, da ničesar ne veš, so kmalu izginili, izpitne pole pa smo pospešeno izpolnjevali.

Samo da je tale teorija za nami, se je šušljalo med tistimi ki so prvi izpolnili teste. S praktičnim delom izpitov si tisti bolj pripravljeni niso delali hudih skrbi. Odpeljemo se na delovišče pod stene, se opremimo in razdelimo v skupine. In že kar takoj je šlo za res. Proti dolini pod nami so odmevali udarci kladiv in zven klinov, “varujem, plezam..” in tako naprej. Tisti, ki niso imeli opravljenih vseh predhodnih izpitov so bili ocenjeni tudi manjkajoče manevre. Delali smo skoraj do mraka, nato še ledeniški del spodaj pod steno. Ura je tekla pospešeno, kot da smo bili samo delček dneva tam.

Že skoraj v temi zaključimo in se odpeljemo do gostišča, kjer je bila na programu razglasitev rezultatov in analiza alpinističnih izpitov. “So vsi naredili, kdo ima popravne ?” ta in podobna vprašanja so prve pol ure zaposlovala verjetno vsakogar. Končno olajšanje, vsaj za večino. Eni so dobili še dodatne naloge, pripravo seminarskih nalog iz določenega področja, uglavnem pa vsi zelo zadovoljni. Enoletni trud in vztrajnost sta bila poplačana, ne samo tečajnikom, tudi inštruktorjem. Poleg kopice sveže pečenih mlajših pripravnikov iz dveh res homogenih skupin, je odsek dobil tudi dva starejša pripravnika. Kdor prejšnjo noč ni dobro spal, mu bo ta noč zanesljivo lepša.

Alpinistični izpiti ŠAO 2009 so za nami. Da so se tečajniki toliko, ter na nadvse prijazen način naučili, je kriv predvsem vodja šole Alen s svojim posebnim pedagoškim pristopom. Tudi izkušenemu inštruktorju Pavlu, Maček Roku, Sergeju in ostalim, ki so kakorkoli sodelovali ali pomagali pri procesu šolanja, gre zahvala. Za zadnji dve izmeni alpinistične šole ŠAO je bila značilna homogenost, tudi sposobnost druženja in kolektivnega dela. Za katero si vsi želimo, da bi se nadaljevalo ter tudi v bodoče krasilo in krepilo naš odsek.

Fotografije: Timi, Rok A. in Mijo
Mijo Kovačevič – Mičo