ŠAO VelenjeTo je bil dan sredi marca 2009, ko smo tečajniki ŠAO razmišljali nekaj čisto drugega, kakor na vraževerje. Z mislimi smo bili pri pakiranju opreme, kopanju snežnih lukenj, razmišljanju, kako najlažje preživeti/prespati noč pod snežno odejo.
In zgodilo se je. V soboto zjutraj, smo se zbrali na našem stalnem zbirališču in se odpeljali proti Mozirju. V nahrbtnike smo dodali še nekaj uteži v obliki zelenih in rdečih pločevink in par hlebcev kruha – same kalorije torej. Parkirane avte smo pustili na sončku in odkorakali po zasneženi/pomrznjeni cesti. Ker je bil stric v rdečem kanguju in drugi stric na motornih saneh neusmiljen do štopark (beri: naših tečajnic) ob cesti, ostali niti poskusili nismo svoje sreče. Na spodnji postaji tovorne žičnice smo optimistično opazovali, kako se je pripeljala košara k nam v dolino v upanju, da bomo odkorakali do koče pol lažji. Tako so (predvsem) nekatere raztovorile nahrbtnike, ostali pa smo “dali” pot pod noge. Sonce je sijalo s svojo celo močjo in dan je bil prečudovit. Kot se je izkazalo, nas je večina ubrala najkrajšo pot proti domu. Kar čez majhno “grapico”, ki je bila za marsikoga, ki po snegu še ni hodil po takih strminah, nekaj zelo avanturističnega. Ostale tri tečajnice so jo mahnile po klasični poti, saj so bile natovorjene kot mule. Tovorna žičnica namreč ni delala in tako je bilo potrebno prinesti vse lastnoročno do koče.
Pri ŠAO koči smo se pridružili pridnim fantom in nekaj dekletom, ki so že metali sneg iz zasnežene strehe. Po “ogrevanju” smo se posedli okrog obeh miz v koči. Sergej nam je pripravil slastno kosilo. Malo smo še posedeli, nato pa odrinili par 100m višje, kjer smo dobili navodila glede ekskluzivnih apartmajev v belem.
Lokacijo snežnih lukenj smo izbrali v zavetju pred plazovi, v dovolj globokem, že predelanem snegu. Vsi polni pričakovanj smo se razdellili v male skupine. S sondami smo preverili globino snega in pričeli z delom. Hitro se je izkazalo, da prenočišča ne bodo gotova v pol ure. Po mojih grobih ocenah smo kopali nekje od šeste ure, pa do desete ali enajste. Da bi bilo kopanje bolj zanimivo, so nekateri metali velike kose snega na druge. Seveda ne za nalašč – slaba izbira lokacije spodnjih. Drugim lopata ni in ni hotela ostati v rokah, tretjim jo je uspelo celo zlomili…
Luknje so počasi dobivale končno obliko in ko smo se zvečer vsi izmučeni zbrali, smo bili kar ponosni na svoje gradbene podvige. Nekateri so za tem kopali še dalje v noč, saj jih je prehitel čas. Naredili smo si nekaj za pojest in za popit, ostali pa, kaj pa vem kaj so počeli.
Noč v bivaku je bila ze ene precej dapljša kot za druge, a vsi smo jo preživeli brez posledic in se zbudili v prečudovito jutro. Od daleč smo lahko opazovali, kako sonce počasi osvetljuje vrhove in pobočja. Ob šestih zjutraj smo krenili proti dopoldanska grapi, si nataknili dereze in zagrabili za cepine. Prva skupina je izklesala stope in nas (drugo skupino) posipala z manjšimi in večjimi kosi ledu. Prvič sem občutil dejansko korist od uporabe čelade. Bil sem zelo vesel, da jo imam na glavi. Grapa, sestavljena iz dveh delov, je bila precej strma. Predvseem za tiste, ki takih prehodov še niso lezli. Na vrh smo ponosno “prikljuvali” čisto vsi in z nasmejanimi obrazi za trenutek sedli v sneg.
Nato smo sestopili do naših belih apartmajev in naprej do koče. Sledila je priprava čaja za tekmovalce turnega smučanja, ki je potekalo ta dan mimo naše postojanke. Odločili smo se, da utrujenim tekmovalcem privoščimo skodelico toplega čaja.
Ko je zadnji tekmovalec odsopihal dalje, smo opravili še preverjanje znanja osnovne zimske tehnike (samovarovanje s cepini, izdelava sidrišča v snegu, uporaba lavinske žolne in ustavlanje s cepinom). Po ocenjevanju nas je Sergej spet povabil na kosilo. Pojedli smo vse, kar je skuhal. Prostovojlci so počistili ŠAO kočo in se nam kasneje pridružili na spodnji – planinski koči, kjer je Alen pripravil analizo zadnjih dveh dni. Reakcije na govor praktično ni bilo, pa tudi kasnejšim komentarjem je sledila le tišina. Kmalu mi je postalo jasno, da smo vsi tako izčrpani, da si želimo le še počitek in topel tuš. V dolino smo odkorakali/odsmučali in jo počasi mahnili domov.
Kljub napornem vikendu, je bila to za marsikaterega tečajnika ena najlepših zimskih izkušenj in mislim, da si jo bomo vsi zapomnili kot lepo doživetje. Hvala naši ištruktorski trojici!
besedilo: Rok Apat
fotografije: Samo Zabovnik in Matjaž David
alpinistični tečajniki ŠAO
zadnji dve fotografiji: Sergej Jamnikar
lektoriranje in spletna postavitev MK
