ŠAO Velenje
Po preplesani noči in ne ravno rekordnih urah spanja… me božiček Apat tistega sobotnega jutra nabaše na sanke in že jo iz v meglo potopljene Ljubljanike mahneva Goltem naproti… normalno, da so ostali že nestrpni od čakanja na naju, in nama na poti naložijo še dodatne zadolžitve (beri: nakup pira in vina za zakuhanca), kar še dodatno upočasni najino karavano… potem pa pride vmes še montaža verig… menjava muzike s pozitivnim cd-jčičem od Chycane… ki nama da poleta do oblakov… nagovarjanje mimoidočih… smeh… ropotanje in sopihanje Nissančka… in spust po usodnem klancu do Mozirske koče… slednje si štejem v čast… zakaj?… vejo vsi tisti, ki so se mogli zaradi moje ne/premišljenosti spravit ven pod milino neba… sredi noči… in tišat ne ravno peresno lahek avtek kontra sili gravitacije navkreber…
No in potem se je začelo. Najprej raztovorjanje, potem pa akcijaaaaa… pancerji…. škije…. palce… roba kr leti iz rugzoka in po sobi… za vse ostalo hvala bogu poskrbi moja zvesta kopilotka… in potem gasa za preostankom ekipe, ki so jo mahnili naprej Smrekovcu naproti… Ker sma dost zategle… sva jih hvala bogu dohitele… in nadaljevale preostanek poti skupaj z ostalimi….
Dan je bil nabit z eno tako entuziastično energijo, da ni blo osnovne, da bi se med nami našel en sam “dolgocajtn fris“… ker bi ga brez pardona katapultirali v jarek… in ga pustili tam… da se strezni… malo prezebe… in razmisli o svojem smislu in bistvu… čeprav so nam kuglo pozitivko zakrili sivi oblaki, se je med vršaki gora okoli nas in med sivo gmoto neba odpiral belo rumeni pas, ki je dnevu dal posebno mističen pečat… kot bi nam mati narava hotela prišepniti in pokazati, da je naredila konec tem deževnim dnem…. in na obzorje priklicala luč upanja, ki se je skupaj s snežno idilo zlila v neponovljivo sožitje… ja nore poslikaveee, ki si jih ne bi v najlepših sanjah zamislila niti najbolj ustvarjalna dušica tega sveta…
Ja tole kolektivno sopihanje, potenje, smejanje, debatiranje, modrovanje dajo poleta za vse dneve in tedne, ki prihajajo… do naslednjega skupinskega vandranja po odmaknjenih kotičkih… Ker tudi takrat ko se je našel prostovoljec, ki ga je snežna odeja vzela za svojega in ga pogreznila vase in ga nato le trenutek kasneje odvrgla na površje, rahlo pobeljenega, zariplega in požnudranega v obraz… ni bilo zaslediti ničesar drugega kot iskrice v očeh in neskončen nasmešek na obrazu, ki ti pove več kot tisoč in ena beseda…. Jaaaaaa padcev je blo kar neki… še posebej s strani tistih nadobudnežev, ki smo se trudili dohajati izkušene mačke v prvi bojni vrsti… ki so meli ob vsakem konkretnejšem vzponu, po ne vem kakšnem naključju, pripravljene turbo pospeške, ki so večali naš zaostanek tja nekam v neskončnost… da o slogu spusta navzdol raje ne govorim… ker bi blo vsaj moje 1. smučanje pocelcu direkt za v video smešnice…
Jaaaaa….sam se nismo dali….vsak v svojem svetu…zatopljeni v snežno odejo pod nami…v pulz srčeca, ki nam je odzvanjal svoj neutrudni ritem v ušesih… smo eni s turnimi, drugi celoooo s tekaškimi, tretji s krpljami in četrti pešaka brez vse nepotrebne navlake gazili vrhu Smrekovca na proti… kjer se nam je kot nagrada za ves vložen trud… razodel cel širni gorski svet okrog nas, v vsej svoji veličastni zasneženi podobi.
Povratek na toplo v objem domačne hiške je bil za tiste, ki smo meli smučke precej hiter, ker je šlo kr samo od sebe… medtem ko so se ostali pošteno nahodli…. Tam pa nas je čakalo še eno samo ugodje od udobja… Ogret jedilni prostor z ravno pravšnjim številom klopi in stolov, kamor smo lahko prtisnili svoje premražene rite…. pa narezek… najboljše zakuhano vino, kar so jih moje ustne brbončice kdajkoli uspele okusit (p.s.: Tanja in Polona = mislim da bi se ob takemle zakuhancu tule v Ljubljani, pred vajino stojnico trlo ljudi)…. vmes spet smeha, da še danes bolijo trebušne mišice…pa zvesto fugiranje porastlega števila članov ŠAO-ja… in nato za piko na i še golaž naše starešine in la chefa…
.. ki nam je zapolnil naše v vinu utapljajoče se želodčke…. in napravil podlago za nadaljno nalaganje z vsemi substancami, ki so vsaj večini potencirale čisto pozitivo, ki je trajala vse tja do ene zjutraj, ko so pobadali tudi tisti ta najbolj glasni in najbolj zagnani heroji večera…
Nedeljsko, že skoraj kičasto lepo dopoldne pa smo vsak zase preživeli v svoji lastni režiji… večina se nas je še malo dričala po smučišču… in občasno drajsala po ritki… Eni so se šli malo sprehajat v odsotnem pogledu, ki je zrl tja nekam v daljavo, drugi preganjat mačke v dolino… in tretji v objem toplih domekov in svojih boljših polovičic…
Blo je res nepozabno… tako kot vsi tile v športni duh odeti dnevi, ki smo jih preživeli v sklopu ŠAO-jevih eno-dnevnih ali pa vikend paketov… in jaaaa…. naslednjega se udeležimo zagotovo še v večjem številu…. Ker več je še zmeraj manj od preveč!!! … in naj bo to tudi naše skupno vodilo, moto ali kakorkoli že 🙂
Z vami sem bila… Kaja Rojnik
Še statistika: 13km in 600 višincev tja in nazaj (14km in 800 viš. metrov za tiste, ki so šli na vrh Smrekovca)
Foto: Metka in Mijo
