Plezalni tabor Paklenica 14.-16.nov.2008

Jesensko deževje nam je ponagajalo in nas v petek malce zavedlo. Napovedanih neviht ni bilo, prvi trije (Pavel, Matej in Mijo) smo prispeli pozno v Paklenico in si lahko privoščili samo še sprehod ob morju in skozi kanjon. Ponoči so prispeli tudi ostali, postavili smo bazni tabor in se okrepčali. Spali smo eni slabše, drugi dobro.

V soboto zjutraj se je začelo zares, predvsem za tečajnike. Za njih je bil ta dan spoznavanje s pravo skalo in osnovnimi manevri za alpinistično plezanje.

Tečajniki so bili razdeljeni v skupine, ki so krožile skozi učne delavnice. Na eni so se učili izdelave sidrišča, navezovanja in sestopanja z vrvjo, na drugi uporabe pomožnih varoval (metulji in zatiči). Na naslednji zabijanja in uporabe klinov.

V zadnji pa so tečajniki prišli v dejanski stik s skalo – splezali so lažjo, stodeset metersko, nekaj raztežajno smer Oprosti mi pape, IV/III. Zvečer smo si Pavel, Timi, Mijo, Polona in Urša hoteli privoščiti v sosednjem grebenu še Zobatca, pa nas je v drugem raztežaju namočil dež. Ni nam preostalo nič drugega kot reševanje v desno. Ko smo sestopili je dež ponehal, mi pa iz jeze v športni del plezališča in si damo duška v dveh kratkih smereh.

Naslednjo noč smo nekateri spali bolj trdno, drugi pa imeli težave s prebavili. Jutranje vstajanje je šlo večini gladko. Tisti, ki smo prejšni dan pomagali na delavnicah smo dobili prosto za dolge smeri, ostali pa so šli s tečajniki v kratke športne smeri. “Starejši” smo lezli razne smeri, od Severnega rebra, Nosoroga, do Centralnih kaminov. Vreme je bilo ta dan izjemno lepo in smo kljub dolgi plezariji zelo uživali. V stenah je bilo tudi nekaj drugih navez, vendar se je poznalo, da smo tik pred zimo. Nedelja je minila vse prehitro, proti večeru pa smo že bili na poti proti domu.

Med povratkom domov smo imeli zadnji sestanek na počivališču ob avtocesti. Tam smo analizirali plezalni tabor in se pogovorili o osebnih vtisih delovnega vikenda v Paklenici.