ŠAO VelenjeV začetku tedna, med plezanjem extremne ferrate na Loser (bližina nemške meje), dobim SMS v stilu “Si prost, gremo plezat v četrtek? za petek je namreč napovedano slabo vreme”. Tako hitro in nepričakovano kot je prišlo vprašanje, je bil napisan v eni sami besedi tudi moj pritrdilni odgovor “Seveda!”. En dan je verjetno dovolj za regeneracijo mišic, ki so na zahtevnem Loserju ta dan kar pokale. V sredo počitek, pranje oblačil in prelaganje opreme v drug nahrbtnik za četrtkovo alpinistično turo. Tokrat nama je Pavel v severozahodni steni Vršičev izbral smer Lukmanova, IV+/III 130 m.
Od doma smo odšli kot običajno in prispeli na izhodišče že dokaj kmalu. Pohodna pot do Korošice je bila prijetna, vendar se mi je zdela kar dolga. Do Petkovih njiv smo ob umirjeni hoji, skupaj z vsemi postanki pokurili več kot tri ure. Ob ogledovanju stene Vršičev je Pavel že od daleč opazil navezo v naši smeri. Pogledam skozi teleobjektiv fotoaparata in res, trije so v steni, ena ženska in dva moška. Aha, tam bomo lezli, lepo v senčki. Kot da je Pavel bral misli, ko je načrtoval današnji plezalni vzpon. Ne vem zakaj, ampak nekoč mi opoldansko sonce ni šlo toliko na živce, kot mi gre zadnja leta. Mogoče je kriv EMŠO ali pa nezgoda, ki me je doletela pred leti. Kakor koli, bil sem prav vesel, da se bomo izognili nepotrebnemu potenju. Med tem, ko smo si na balvanu uredili “bazni tabor” je naveza v Lukmanovi izginila iz našega vidnega polja. Mi pa smo bili pripravljeni za akcijo.
Levi vstop v smer Lukmanova
Postavim sidrišče kar z metulji in predam varovanje Majdi, da bo nastala še kakšna fotografija. Začetek Lukmanove smeri poteka okoli ene skale kjer se raztegneš kot pajek, da prideš okoli nje. Pavel izgine za steno in se nekaj kasneje pojavi nekoliko višje na sosednji poševni “plošči”. Napreduje lepo, le vrv se nekje zatika in jo s težavo vleče za sabo. Problem rešimo in v izteku naredi sidrišče. V prvem raztežaju porabimo nekoliko manj vrvi. Drugi raztežaj poteka po bolj razgibanem svetu, ponekod se moraš kar konkretno potegniti z rokami. Sicer pa je zelo lepo – uživaško plezanje.
Pavli v drugem raztežaju
Tretji raztežaj je dolg in ko gledaš gladko ploščo strmo navzgor tuhtaš kako zlezti po njej. Velika razpoka v njeni desni polovici v smeri vzpona omogoča elegantno prijemanje od strani. Plezanje gre lažje kot je bilo prej videti pod njo.
Vstop v tretji raztežaj
V izteku tretjega raztežaja sta še dva mini roglja, ki ju moraš pač zlezti. Sicer nista nič posebno zahtevnega. Zadnji, četrti raztežaj je prečenje stene do raza in potem skoraj pohodno nekaj deset metrov do vrha.
Kar nisem mogel verjeti, da je že tako hitro konec luštnega. Ta smer se mi je zdela zares elegantna, kvalitetna skala, skoraj nič se ne kruši in težave so zmerne. Skoraj prelahko, pa vendar po svoje resno, tudi izzivalno.
Dobrih sto metrov je do tal
Sestop poteka po strmi in zdrobljeni grapi vse do bližine vstopa v smer. Spodaj se na hitro srečamo s predhodno navezo, potem pa prečimo po desni strani v smeri Korošice. Šele tam nekje proti koči, ko jih vidim bliže, mi kapne. Pa tisto je ja prijatelj Bojč (Bojan Pollak). Ne moreš verjeti, še pred nekaj urami sva se s Pavlom pogovarjala o njemu. Mi o volku, volk pa v steni in to tik pred našimi nosovi… Izmenjamo nekaj besed, popijemo zasluženo pijačo in že odhitimo proti dolini. Je še kaj za dodati? Super tura, zelo lepa plezalna smer in seveda, hvala Pavli. Bilo je lepo!
plezali smo: Pavli, Majda in Mijo
Srečanje z Bojčem na koči
Skupinska na vrhu
