ŠAO VelenjePa je prišel zopet čas za obisk paklenice in s tem ostrih skal ter zelo lepih smeri. Z Borutom sva se v četrtek popoldan odpravila proti paklenici. Že v avtu sva debatirala kaj bi plezala. Ko sva prispela je bilo že temno, malo je pihala burja, a šotor je treba postavit. Nato sva ob vodničku določila smeri za naslednji dan.
Zjutraj je bilo še kar toplo za ta letni čas in midva se prvo odločiva za smer Lidijin z zaključkom na nosoroga. O kakšen dober občutek, vse kamor se primeš drži, nč se ne maje! Hitro jo preplezava, se spustiva po vrvi, sestopiva in že sva v naslednji smeri ki je bila Tinina smer. Sonce je že kar pripekalo a vsake toliko časa naju je hladil veter. Na izstopu iz Tinine smeri naju pričaka zelo lep pogled na morje.
Imela sva še kar nekaj časa, zato se hitro zapodiva proti Aniča kuku-Šaleško, tako, da Boruta komaj dohajam. Pred vstropom morava počakati dve navezi, tako da si lahko malo oddahnem, hehe. Ko začneva, se že na začetku vidi da je smer Šaleški malo težja kot je v vodničku iz leta 2007. Ampak jo splezava brez problemov, tudi tisti dve prečki, ki so malo za popestritev, saj gibi, hitrost,komunikacija, …. poteka kot more!
V sosednji smeri sta plezala dva korošca in ko sva midva prispela na vrh sta imela že pripravljeno za spuščanje po vrvi, tako da se domenimo, da uporabiva njihov štrik, seveda dava pol za pivo. hehe
Takšen je bil pri dan kar se plezarije tiče, hitro še skok v morje, k Dinkotu na ribe in že sva pred šotorom v debati za naslednji dan. Okoli polnoči prispe še nekaj članov ŠAO (Grega, Tanja, Jože) rečemo par besed in hitro spat.
Za drugi dan sva si pustila Celjski stup, ki ga seveda nisva takoj na začetku našla in Borut splezta že eno športno smer nakar ugotovi da ni prava. Ko jo končno najdeva se hitro zapodiva v njo. Borut spleza prvi raztežaj, naredi sidrišče in na vrsti sem jaz. Uuu ta pa je za dobro jutro si rečem, a nekako gre. Borut se mi seveda smeji, ko me malo navija, a ko sem pri njemu na sidrišču vpet je tudi že meni smešno. Naprej nadaljujeva brez problemov.
Malo se spočijeva v senci in že hitiva proti Zobatcu. Ta je malo drugačna smer, saj od prvega sidrišča naprej ni svedrov pa še malo je krušljiv.
Sicer si potem naprej pomagava z vmesnimi varovali. Hitro je ura že okoli 16.00, midva že drviva proti kampu, pospraviva šotor in že sva na poti domov, tako da sem celoto spominov sestavljal še na poti domov.
Lahko rečem da je bila zelo lepa plezarija, ki jo je začinilo tudi zelo lepo vreme.
Fajn je bilo, gremo spet !!!
Plezala sva Zoran Jelen in Borut Krajnc (Lidijino 4c, Tinino smer 4b, Šaleško 5a/b, Celjski stolp 5a, Zobatec 4a)
