ŠAO VelenjeNa hitro smo se odločili, da bi lahko ugodno sobotno vremensko napoved izkoristili za plezarijo v bližnjih hribih. V petek pozno zvečer smo se torej Sašo, Tanja in jaz odpravili proti Logarski in prenočili na Okrešlju, kamor smo – mimogrede – prišli malo po polnoči. Zjutraj smo se prav veseli – predvsem zato ker ni bilo treba (pre)zgodaj vstajati – odpravili proti vstopu stebra Štajerske Rinke. Ravno tisto urco hoda do vstopa nas je sonce ves čas spremljalo s polno močjo in nas tako kurilo, da je zaleglo za ves dan.
Čisto zares, kajti kmalu po štartu se je vreme začelo kaziti in vedno temnejši oblaki so se izrisovali na nebu in začeli nakazovati temno plat zadrževanja v gorah, ki nas je prisilila v pospešen ritem. Tudi Alen nas je medtem telefonsko opozoril, da vreme na drugi strani gore (rink) ne kaže nič dobrega in svetoval naj se nikakor ne obiramo.
Smer sicer ni bila težka, bila je zanimiva in lepa ampak kljub temu je srce večkrat pospešeno zabilo, predvsem najino ki sva sledile Sašu.
Poleg vremena tudi zaradi večkratnih napadov kamenja, ki je švigalo mimo naju, na srečo vedno mimo. Pa tudi nenehno lomljenje skale pod nogami in v rokah sva doživeli. Po treh urah obdelovanja petstometerske smeri stebra Štajerske Rinke nas je na vrhu pričakal ledeno mrzel veter in še hujši oblaki, ki nam nikakor niso dovoljevali počitka. Takoj ko smo spakirali rekvizite smo jo ucvrli nazaj proti Turskemu žlebu in Okrešlju. Bilo je pestro, tudi psiha je delovala ampak tokrat smo – na srečo – ušli dežju in še pomembneje grmenju…
Lp do naslednjič, Klavdija
