ŠAO VelenjeKilometer Stene od teme do teme.
Končno se je sestavilo vreme, izkušnje in prosti vikendi, tako da smo se Rok, Martin, Tanja in Jure v soboto odpravili v severno Triglavsko Steno. Odločili smo se za kombinacijo Bavarske in Dolge Nemške smeri, ki v tisoč metrih prečkata osrednji del Stene pri tem pa postrežeta z zmerno težavnostjo tja do IV+.
S skupnih ležišč Aljaževega doma smo vstali ob, za moje pojme, popolnoma nemogoči četrti uri in se še ponoči ob pol petih odpravili proti Steni. V trdi temi nam je s čelnimi svetilkami uspelo priti nekam pod Skalaško smer, ampak zdaj smo že toliko izkušeni, da smo do sončnega vzhoda poiskali pravi vstop. S petsto metri Bavarske smo opravili prav na hitro, v štirih urah, tako da smo že delali načrte, kako bomo šli še na vrh Triglava in kaj bomo jedli na Kredarici. Seveda se vse ni izteklo po načrtih, prvi del Nemške, ki poteka skupaj z izstopom Zimmer-Jahn smo prav tako preplezali hitro, nato pa so se začele, kot pravi Mihelič, »orientacijske zanke Dolge Nemške«. Med policami in krušljivimi previsi, kjer vsepovsod najdeš kline, od skoraj novih do hudo zarjavelih, smo preplezali varianto »malo levo, malo desno« in čisto po naključju priplezali prav do vznožja Kugyjevega izstopa. Še zadnji cug in končno markirana pot čez Plamenice.
Ker smo za drugi del smeri porabili slabih sedem ur (vključno z malico na vrhu Bavarske), smo se namesto proti vrhu Triglava odpravili kar v dolino. Na poti nas je pospremilo nekaj kozorogov, ki so bili očitno presenečeni, kaj za vraga še počnejo tu eni planinci, noč pa nas je ujela tik nad luknjo, tako da smo z zadnjimi jeklenicami opravili že v trdi temi. Tako, kot smo zjutraj v temi pristopili pod steno, smo zvečer v temi sestopili v Vrata in si ob pol desetih privoščili zasluženo pivo v Aljaževem domu.
Jure Vrhovec, foto Tanja in Jure
