ŠAO VelenjePodaljšan vikend in napoved lepega vremena sta ponudila priložnost da se odpravimo na skrajni zahodni del Slovenije – v zahodne Julijce, Bovec.
Pod Predelom
Cilj sobote so bili slapovi predvsem zaradi napovedane otoplitve. Ker ob petkovem večernem prihodu nismo videli kakšne so razmere v tem koncu, smo se v soboto zjutraj Rok, Marička in jaz odpravili raziskovat in iskat nam primerne slapove. 
Ob vožnji proti Predelu smo jih opazili precej v dolini proti Logu pod Mangartom in v Loški steni, parkirali pa smo malo pred mejnim prehodom, kjer sta že bila dva avtomobila. 10 minut sestopa pod cesto nato čez potok in že smo bili v dolinici obkroženi z več slapovi. Pomagamo si z vodničkom Zimski vzponi v Sloveniji, kjer pa so opisi lažjih smeri precej skopi. Odločimo se za Slapove pod trdnjavo. Najprej preplezamo Srednjega (3, 80m , WI 90°,70°) Rok ga suvereno prepleza, tudi zadnji 90° stopinjski nekoliko bolj svečkast del. Za njim prisopihava še 
midva brez večjih težav. Sidrišče je na borovcih. Za spust po vrvi uporabimo pomožno vrvico od predhodnih navez, ki pa je bila delno v ledu, zato jo je bilo potrebno izklesati iz ledu. Po spustu se odločimo za drugi slap podobne težavnosti, Levi slap (2/3, 70m, 80°, 70°). Na vrhu je bilo navrtano sidrišče smer pa se je nadaljevala v Levo grapa (III, 200m), ki je bila v začetku dokaj položna. Razvežemo se in skupaj nadaljujemo do konca. Sledil je sestop levo od grape po gozdu. Kljub napovedani otoplitvi so bile razmere odlične, mraza sicer ni bilo, sta pa suh zrak in senca pomagala da se led ni topil.
Mangart
Ker snega na sončnih legah in v dolini ni, se za naslednjo turo odločimo za turni smuk iz Mangartskega sedla z možnostjo osvojitve vrha. Za turo se pridružita Matej in Tom. Vremenska napoved je zopet odlična, sončno in toplo, brez vetra.
Avto parkiramo na Mangartski planini in si nadenemo smuči. Pot nadaljujemo po pretežno položni planinski poti in trdem snegu, prečkamo cesto, dvakrat snamemo smuči v tunelih ter prečkamo pobočje proti sedlu. Končno se prikaže tudi sonce. Na sedlu se okrepčamo ter odločimo napasti vrh. Smuči in odvečno robo pustimo pri skali, nadenemo dereze in brž po zimski smeri proti vrhu. Še enkrat več se veselimo odličnih razmer. 
Po okoli štirih urah od štarta iz doline prikapljamo vsi na zelo razgleden vrh. Spijemo kar še imamo,pofotkamo, ter se pripravimo še za najtežji del ture, sestop po isti poti. Za izkušenega Roka je bila to šala mala, sprehodil se je kot po cesti. Ostali smo imeli kar nekaj težav pri prečenjih strmih pobočij, kjer za zdrs ali napake ni prostora. Še največ težav je imel Tom, ki pa smo ga z užitkom počakali na soncu obsijani skali. Smuk iz sedla je bil en sam užitek, saj je sonce ravno prav ojužilo zgornjo plast. Pred tunelom zavijemo desno po sledeh predhodnikov na strmo flanko, ki nas v izteku pripelje do avta.
Velika Mojstrovka
Po dnevu počitka in regeneraciji sledi še zadnja tura – ena izmed grap nad Vršičem in turni smuk iz Mojstrovke. Na precej polnem parkirišču pripnemo smuči na nahrbtnike in obujemo dereze, da se potem ne mučimo na pobočju. Odločitev
se izkaže za pravilno, saj je bil sneg trd in pomrznjen, kljub temperaturi +2°C in soncu. Odločimo se za Pripravniško grapo (II/III, 50°/40°, 250m), ki je lepo zalita. Na izstopu nas preseneti velika opast mimo katere prečimo, ampak zaradi trdega snega ne predstavlja večje nevarnosti . Kljub ne zgodnji uri so razmere ponovno odlične, zato je želja o še eni grapi, ki pa je nismo udejanili. Pot smo nadaljevali proti Veliki Mojstrovki po ojuženem snegu. Vrh dosežemo brez
problemov. Iz vrha odsmučamo prečno proti Zadnji Mojstrovki ter nato po snežišču proti Plazu. Drevesnici se izognemo zaradi pomanjkanja snega in nepoznavanja prehoda nazaj na cesto. Čez Plaz nas pričaka zelo trd, deloma leden in strm smuk nazaj na Vršič.
Uživali smo: Rok Maček, Marija Verbuč, Matej Pačnik, Tom Kraševec, Anja Lampret in Primož Škruba
