Sinji slap!

V ponedeljek popoldne me pokliče Mijo, a greš zraven na Jezersko plezat Sinji slap. A je to tisti, ki ga je Krničar pred davnimi leti presmučal?

Seveda grem, je moj kratek odgovor, povprašam še kdo gre zraven, kratek odgovor kot običajno, Sergej in Pavli. Torej zmenjeno, v sredo ob šesti, ti voziš, je tudi Mijo kratek. Moram še povrniti ostrino cepinom in derezam, ker sva nazadnje s Polono plezala ne popolnoma zalito grapo in so ostale posledice.

V sredo se v meglenem jutru odpravimo od doma, kot običajno moramo počakati aktivnega Sergeja, ki mora hoditi še v službo in vlagati v žakelj za nas upokojence, ki ga pa vredu varujemo, da se mu ja kaj ne zgodi. S takim šaljivim in nam razumljivim humorjem se vozimo proti Ljubljani, da se ja čim bolj nagledamo megle in nadihamo smoga, zakaj le. Da znamo potem bolj uživati, ko se vozimo proti Jezerskemu ob pogledu na vršace okrog nas, ki so jih obsijali prvi sončni žarki. Snega na Jezerskem ni, zato se z avtom lahko pripeljemo do postaje tovorne žičnice za Češko kočo.

Parkirišče je že polno ob osmi uri. Dvojico Zasavcev, ki se tam odpravlja od avta povprašamo kam sta namenjana, v Teranovo, dobro ne v našo smer. Še preden se odpravimo pridirka že naslednja dvojica iz Celja v poskočnem terencu, tudi ta gre najprej v Teranovo in nato, če bodo razmere v Sinji slap. Ker smo vsi prvič namenjeni v ta slap, malo le povprašamo za smer poti, a ko prideš iz gozdička se vidijo v okolici skoraj vsi plezljivi slapovi in pa tudi skalne smeri.

Pavli je kot leksikon in nam jih našteva in priporoča. Kar kmalu smo ogreti pod Sinjim slapom. Prvi skok je še v skali in delno v snegu, mi se navežemo in začnemo v navezah plezati do prvega zaresnega lednega plezanja. Led se spreminja v vsakem rastežaju, tako je plezanje raznovrstno, nekaj je izjemno lepih zalitih prehodov, še ena pokončna pregrada se postavi pokonci pred mano, ki mi dvigne nekaj andrenalina. Zgornji del slapu je najlepši na pogled in oblikovanost ledene ploskve. Za plezanje pa malo manj, led je konkretno trd in krušljiv. Morda sem pa imel neprimeren odnos do ledu. Izstopni del proti koči GRS je pa spet mešanica ledu in skal. Na vrhu nas dohitita dva bolj hitra plezalca v ledu. :))), ki sta že prej preplezala Teranovo. Na vrhu se pozdravimo, si stisnemo roke za uspešno preplezan slap in ni ju več, sta kot blisk v dolini.

Mi pa sestop opravimo bolj v ležernem tempu z opazovanjem okoliški vršacev. Ena grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom nam posebno pade v oči, ugibamo ali je preplezljiva ali ni, ker je vstop bolj nejasen. Ko smo spodaj pod vstopom v Sinji slap ocenjujemo in računamo višino, ki se nam nikakor ne ujema z opisano dolžino v vodniku. Tudi smučanje po njem sedaj ne bi bilo možno pa če bi bil še tak mojster, morda na vrvi s smučmi.

Po dolini Jezernice in Kokre se Pavli, Sergej in Mijo ozirajo za poznanimi in nepoznanimi slapovi, ki bodo morda naslednji izziv. V temi smo šli od doma in v temi smo se zadovoljni vrnili, a se nam kam mudi.

Plezali so: Pavli, Sergej, Mijo in Stane!