ŠAO VelenjeVremenarji pošiljajo vedno bolj neobičajne napovedi za ta letni čas. Dež, vse višje temperature, teloh in zvončki so že zunaj, le kaj bo ostalo od zime!? Če smo po slabem desetletju skromnih razmer, letos bili zares obdarovani in nagrajeni z obilico ledu, ki je na veselje lednih zaljubljencev zdržal cel mesec, so razmere za turne smučarje in ljubitelje zimskih smeri sedaj dokaj klavrne. Pred dnevi je prijatelj v debati zapisal, “kam naj grem v tako bednih razmerah, čist brez veze je”.
Konstantna otoplitev ne daje nekega upanja na izboljšanje, recimo tako kvalitetne kot sva jih imela s Sabino natančno pred dvema mesecema v Mali Mojstrovki. Prihajajoče fronte in otoplitve so me samo še bolj razjedale, zato se s Karmen dogovoriva, da greva v torek, dan pred poslabšanjem vremena vendar le pogledat tja na Vršič. Morda bo kaj uporabnega, sicer bova pa obrnila in nama ne sme biti težko sprejeti take odločitve, če bi se razmere pokazale za čudne.
Veliko upanja ni bilo, zato sva budilke nastavila na zgodnjo uro, da ujameva čim več pomrznjenega. Ob svitu sva na izhodišču že nameščala plazovne žolne ter opremo. Dostop je bil totalno smotan, kložast neuhojen sneg, ko se ti na pobočju vsak tretji korak povrhnjica predira do kolena in še čez, grrrr.
Napredovala sva počasi, nekje globoko pod nama so začeli prihajati še drugi raziskovalci razmer. Pod stenami pa mi je pogled vedno bolj uhajal v levo, na pocukrano skalo, ki je po eni strani kar klicala, po drugi pa s tako malo snega in brez da poznaš njene skrite detajle, kr mala uganka, še posebej ko vidiš zgornjo skalno pregrado in gol obhod okoli nje. Kar nekaj časa je bila na tehtnici prvotno načrtovana lažja smer in na drugi strani tale mikavna, taprva v levi. Kako se pravilno odločiti, to je vedno uganka, vredna tehtnega premisleka. Tudi Karmen je skrbelo kako bova prišla čez, pa sem jo tolažil, da bova pač obrnila če bo prenevarno ali pretežko, itak bom jaz v vodstvu, opremo pa tudi imava vso.
Začela sva sestopati pod stenami, da sva prišla v pravi žleb za levo smer. Kvaliteta snega se je, kot sem upal, spremenila na boljše in navzgor sva napredovala kar dobro. Vrv je pohlevno čakala na mojem hrbtu, saj je bilo presenetljivo dovolj trdno za varno pikanje skoraj do skalne pregrade v zgornji polovici smeri. 
Teren se tam postavi malenkost bolj pokonci in razumljivo snega na skalah je samo še za ščepec. Skalni skok sem predvideval, da ga uspem splezat brez varovanja, za Karmen pa je seveda bil prezahteven.
Ker ni bilo neke možnosti za sidrišče, v prvi fazi potegnem vrv čez ključno mesto brez da je nanjo navezana soplezalka. Ozek žlebič, nad skokom, kateri bi bil idealen za napredovanje, je bil povsem gol, zato moram v desno, nekaj metrsko prečnico polno sipkega snega. Par metrov višinske razlike, pa takšna sprememba v kvaliteti. Ker se razmere z višino niso hotele popravit, potegnem celih 60 m do dvojnega mini macesna, kjer odkopljem naokoli in uredim sidrišče v kar strmem terenu. Karmen se sedaj lahko naveže in prične.
Sredi skalnega skoka se pobiranje vrvi ustavi, od sosednje stene pa čez čas odmevajo njeni klici “dereza se mi je snela!”. Situacija, ki mi je dobro poznana iz zahtevnega slapu v tujini, tam kjer te kuzla najbolj liže, se ti zgodi tole sr…. Med tem ko jo prepričujem naj si jo poskuša nataknit nazaj, vem da to v pokončnem svetu sploh ni tako enostavno, zato pripravljam rezervni načrt za sestop do nje, ki bo verjetno vse kaj drugega kot enostaven. Pošteno 
se je namučila, da je tam v najzahtevnejšem delu smeri namestila derezo nazaj na čevelj. Ko je čez čas prisopihala do sidrišča, sem skozi njeno pripovedovanje kar podoživljal podobno, svojo zgodbo izpred nekaj let. Situacije, ki si jih ne želiš doživet, še posebej ne, če si v vodstvu. Kako prav je, da sva se navezala, se je pokazalo sedaj. In tudi naslednja dva raztežaja bova ostala navezana kljub nekoliko lažjemu terenu, sem ji odgovoril na vprašanje o potrebi po štriku, saj je sneg še vedno zelo sipek in nepredvidljiv.
Na izstopu si čestitava in nadaljujeva pohodno ob opasteh in robu stene v smeri vrha. Vendar nanj danes ne bova stopila, želja je še po eni smeri, le da bova tokrat plezala navzdol. Na robu grebena, na izstopu iz te druge smeri oziroma grape si kljub nadležnemu vetru privoščiva malico, nato lahko pričneva s plezanjem. Teren je tako, tako, nekaj snega, nekaj zemlje in več kamenja, vendar dokler se da zatikat cepine, ni panike. Verjamem, da Karmen ob pogledu dol v strm žleb ni bila preveč navdušena, saj še nikoli ni plezala z derezami v takem svetu navzdol. Ampak sedaj je prilika, da dobi tudi to izkušnjo.
Dokler se strinja s predlaganim potekom, bom že pazil tudi na njo, sestopna smer je itak par stopinj bolj položna in vem kaj naju čaka v skokih. Z gornjim skalnim skokom, ki je pravzaprav ogrevanje za zahtevnejši spodnji, opraviva z nekaj šahiranja BP. Med tem naju dohitita dva suverena gospoda, ki prav tako sestopata po tej grapi, zato ju spustiva naprej in čakava kar dolgo časa da nebi krušila kamenje na nju. Nato nadaljujeva s sestopom skoraj do spodnjega, zahtevnejšega skoka, v vodničku ocenjnega s peto (V) težavnostno stopnjo.
Glede na to, da še nima nekih izkušenj iz plezanja v mešanem terenu, prazprav gre tukaj za nekaj metrov gole, dokaj zdrsljive skale, uredim sidrišče za spust na edinem skalnem roglju, ki ga izkopljem iz snega. Z dokajšnjo mero nezaupanja opazuje moje početje, šele ko ji razložim, da ima ta skalni zob spodaj rob okoli, ter da sem tu že plezal in vem v kaj se podajava, se pomiri. Prva prične s kratkim spustom in pod skalnim skokom ugotovi, da sploh ni blo tako hudo kot je blo videt od zgoraj.
Ko sva čez, sva v resnici šele na polovici smeri, opazno bolj kompakten sneg kot v prvi smeri pa poskrbi, da je nadaljni sestop dokaj enostaven in fizično manj naporen.
Na vršiškem prelazu ob drugi uri popoldan prvič ta dan ujameva sončne žarke. Sediva na topli klopci in se paseva s pogledi na skoraj 500 preplezanih metrov v obeh smereh, ter se sladkava z mandarinami in krofi, ki so ta dan plezali z nama. Občutek je kot bi bila nedelja, človek kar pozabi da smo sredi tedna, da razmere niso glih idealne, vendar sva v obeh smereh poleg stiskanja zob tudi zelo uživala in predvsem, se pravilno odločala. In to natančno dva meseca po tem, ko sem v decembru tu blizu doživel kljub izredno malo snega, daleč najboljše razmere za zimsko pezanje.
Po vmesnem postanku na jezeru se zapeljeva še v Kranjsko Goro do Martina, kjer rešujeva še zadnjo uganko tega dne. Postrežejo nama z okusnim kosilom, ogromnim zrezkom ob katerem se sprašujeva kaj je bilo težje, plezat ali tole pojest.
Mijo Kovačevič – Mičo
