ŠAO VelenjeMesec julij je čas, ko si vsi želijo sonca, morja, poležavanja na plaži, dobre knjige ter hladnega piva. To seveda ne velja za Velenjski ŠAO, ki se je pretekli vikend odpravil v zeleno naravo, na sveži zrak med skalovje. Vse to in še več lahko doživiš na Raduhi, kamor smo odšli potešit svojo željo po plezanju in osvajanju znanja v alpinističnih smereh. To velja predvsem za nas »tečajnike«, ki smo komaj čakali ta vikend.
V soboto zjutraj smo imeli zbor pri Koči na Loki. Pripravili smo vso potrebno opremo v nahrbtnike in se podali na pot proti Durcam po prijetno razgibani stezici. Na prevalu Durce se prvič odpre tudi razgled na Peco ter na prepadne stene, ki se strmo spuščajo proti planini Grohot globoko pod nami. Severno od nas bi pričakovali tudi Olševo, a jo na tem mestu še vedno delno zakrivajo pobočja Raduhe.
Na jasi je sledila je prerazporeditev navez ter zadnji napotki o smereh v Mali Raduhi.
Za ta dan smo imeli v planu dve smeri:
– Kamin pri Durcah V/IV+, III, 100m
– ZZ IV+/IV, III, 125m
Naša naveza »belih čelad« je začela v smeri Kamin pri Durcah, katero je vodil Matej. Kar hitro smo sestopili do vstopa v smer, ter počakali Mačkovo »rdeče majčno« navezo (Simon in Anel), ki se je spopadla s smerjo tik pred nami. Ta čas smo si pripravili vrvi in pričeli s plezanjem. Sama smer je bila zelo zanimiva in kot drugi v navezi ne preveč težavna, če odmislim rahel zdrs pri prehodu iz kamina, kjer se mi je srčni utrip povečal. Kljub temu se nisem vdala in po drugi izbrani možnosti prišla skozi do sidrišča. Še dva raztežaja in že smo si lahko čestitali za uspešno zlezeno smer.
Ostali dve navezi pa sta pričeli svoje aktivnosti v smeri ZZ. V vodstvu je bila »quatro« naveza, katero je vodil Alen, v njej pa so sodelovali Veronika, Tom in Jože. Kot druga za njimi pa se je povzpela naveza Matije, Igorja in Primoža.
Sledila je vrnitev v bazo, kjer smo se malo okrepčali in se dogovarjali ali še gremo drugo smer ali ne, kajti temni oblaki so začeli zakrivati jasnino. Alenova ekipa se je po krajšem razmisleku odpravila v smer Kamin pri Durcah. V navezi je Jožeta zamenjal David, ki se nam je pridružil pozneje. Po dogovoru z Alenom in kasneje še z Mačkom, smo se tudi mi odločili in za smer ZZ.
Prva dva raztežaja sta bila zanimiva in sta lepo stekla medtem, ko je pri tretjem prišlo do manjšega zastoja. Kar naenkrat je zmanjkalo vrvi, v nadaljevanju smeri pa se več nismo slišali. Sledil je močan udar strele, kar naju z Anjo ni niti malo osrečilo… Vsekakor je izziv, če moramo nepričakovano opraviti s slabim vremenom. Ampak sredi stene? Ozračje med nama je bilo napeto, dokler nisva zaslišali Alenov glas, da naju varuje in da lahko nadaljujeva s plezanjem. Kot da bi naju izstrelilo, sva brez težav in hudega razmišljanja, kako premagati ovire nad nama, pohiteli do sidrišča. Sledil je še zadnji raztežaj, ki se je k sreči hitro iztekel in bilo je konec najhujših strahov. Na vrhu smo si vsi skupaj močno oddahnili, si izmenjali mnenja, pospravili opremo in odhiteli do ostalih članov, ki so nas že čakali. Vsi skupaj smo se odpravili do Koče na Loki, ker je bila prva želja nas vseh, zaužiti en “HP” (beri hladen pir).
Ob pivu je padla debata o današnjih dogodivščinah in naši sreči s slabim vremenom. Alen in Maček pa sta že kovala načrte za naslednji dan.
Kmalu po vrnitvi na kočo, pa se je nam pridružila tudi gospa Škruba, ki nam je prinesla veliko porcijo domačega peciva za okrepitev po napornem dnevu. Seveda pa je v planinah potrebno zaužiti kaj toplega in konkretnega, za kar pa so poskrbeli oskrbniki koče. Po večurnem druženju je sledil zaslužen počitek.
Drug dan smo se prebudili v prekrasno sončno jutro. Pridružila sta se nam Rok A. in Boštjan. Sledil je ponovni razpored po navezah in juriš do nam že znane jase na Durcah.
Naveza Boštjana in Davida je plezala naše sobotne smeri. Prav tako je naveza Matije, Igorja in Roka A. preplezala Kamin pri Durcah. Alen je peljal Toma in Jožeta v Tomaževo smer III/II, 190m. Maček je vodil Primoža in Simona v Mihovo smer IV+/III, 175m. Naša naveza »bela čelada« z Matejem pa je izbrala smer Eso-Beso III, 185m. Za ta dan so bile v načrtu lažje smeri, kar je meni in moji soplezalki Veroniki zelo ustrezalo. Skupaj sva uživali v samem pomikanju po smeri in opazovanju lepote narave. Smer je bila zanimiva in sproščena. Vrh pa je bil spet uspešno osvojen za vse naveze. Ko smo se vsi zbrali na zbirnem mestu, smo zadovoljni odšli do koče.
Sledila je analiza pri kateri smo se vsi strinjali, da je za nami lep in uspešen vikend. Skupaj smo potrdili, da je orientacija in način plezanja alpinističnih smeri zelo drugačna od plezanja v športnih plezališčih. Kajti v skali, ki je razrahljana je potrebno vsak oprimek in stop prej preveriti. Pomemben člen alpinizma pa je tudi dobra in natančna predhodna preučitev smeri v katero se podajamo. Ob zaključku pa smo bili mnenja, da so naši hribi (sama skala) polni presenečenj in se zelo razlikujejo od kompaktne skale v Paklenici.
