ŠAO VelenjeNekega poznega petkovega popoldneva, pravzaprav našega zadnjega skupnega petka v telovadnici v Šoštanju, nam je Alen namignil, da bo tudi letos okrog prvomajskih praznikov organiziran vikend v Paklenici. Med nami, tečajniki, je rahlo završalo… oči so se nam zasvetile, polne radovednosti in pričakovanj. Novica še ni bila čisto potrjena, zato smo bili še rahlo v dvomih… no, vsaj jaz. Bo? Ne bo? Je primerno za nas? Dvomi so se razblinili tisti trenutek, ko je na ŠAO stran prijadrala Juretova objava in vabilo v Paklenico, ki je bilo namenjeno tudi nam, tečajnikom.
Zaradi slabe vremenske napovedi smo v plezalni raj »kapljali« zelo postopoma… Nekateri so v petek že plezali, nekateri pa smo še mrzlično iskali prevoz. Imela sem srečo in tik pred zdajci našla prosto »luknjo« v Igorjevem sobotnem avtu. Dolgčas mi niti slučajno ni bilo, saj sem imela čast biti v avtu s tremi fajnimi dedci, pa še spredaj sem lahko sedela. Skoraj celo pot nas je spremljal rahel dež in pusto 
nebo, postlano s sivo-belo-črnimi brezzveznimi oblaki… vendar mi smo se trdno odločili, da bomo v Paklenico pripeljali toplo prvomajsko sonce. Kmalu za našim zadnjim postankom se nam je pogled odprl na »zadnjo plat« Velebita in naše misli so odplavale na še rahlo zasnežena strma pobočja in grape ter med pakleniške stene na drugi strani.
Sobotno vreme ene polovice tečajnikov ni odvrnilo od sprehoda in plezanja po parku, druga polovica pa nas je bila turistično navdahnjena in se nismo mogli upreti sprehodu po Zadru in dobrim starim specialitetam na žaru (mmmm ražnjiči). Med nami je skoraj ves čas tekla debata o plezanju, s kom bomo plezali, kam nas bodo »gnali«, se nas starejši kolegi ne bodo naveličali, bomo zmogli… in še in še. Spraševali smo se kakšni bodo občutki zdaj, ko že nekaj znamo in nismo več čisto brez izkušenj in ali bo kaj drugače kot je bilo ob našem prvem jesenskem obisku … Del naših vprašanj se je kmalu razrešil na večernem »bojnem« posvetu. Jure je sestavil naveze, potem pa smo se pogovorili še o smereh, ki so jih predlagali vodje navez. Sobotni večer je minil mirno… mirne pa niso bile naše misli…
Nedeljska jutranja budnica je bila zgodnja. Prebudili smo se v sicer malce pusto jutro, vendar smo vedeli, da nas vreme ne bo pustilo na cedilu. Ob osmih smo že bili v stenah… majhne mravljice sredi visokih, razbrazdanih, strmih sten… Veter nam je od časa do časa pošteno zažvižgal okoli ušes, nosil vrv sem in tja, ravno tam, kjer je naš pogled segal globoko v šumečo dolino. Dan je bil za vse zelo uspešen. Naša naveza (Tanja, Primož in jaz) je osvojila tri smeri. Zadnja je bila kar malce »neplanska«… za poslastico smo se zagrizli še v Celjski steber in z malce prigovarjanja privabili še Jureta. Na koncu so bile pred našimi očmi samo še slastne ribe pri Dinkotu. Ja, in pošteno smo si jih zaslužili vsi.
Naslednji dan je minil bolj mirno, vsaj za nas (predvsem pa smo se lahko naspali)… naši starejši kolegi pa so si dali duška, ker so nas za ta dan »spustili z vrvic«. Čeprav sta nam sonce in morje mamljivo prišepetavala in nas vabila v brezdelje, nismo lenarili in zapravljali časa. Spogledovali smo se s športno plezalnimi smermi in pridno vadili. Nekateri so žal že tega dne odrinili nazaj proti Sloveniji, nas, ki pa smo ostali, pa so čakali še torkovi podvigi.
Žal je vse skupaj prehitro minilo in nikakor se nam še ni mudilo domov… zato smo se odločili, da nekaj torkovega popoldneva preživimo še na vročem sončku in ob zasluženem pivu na plaži. To pa seveda ni bilo dovolj. Ideja, da bi svoja potolčena kolena namočili (fantje 
sicer niso imeli tega problema) v mrzli, slani vodi je kmalu obrodila sadove. Z Marijo sva zbrali pogum in se pošteno namočili. Žal nama ostalih ni uspelo zvabiti v vodo, sva jih pa z napolnjeno »piksno« morske vode vsaj »narahlo« poškropili.
Paklenica je v vseh pogledih minila uspešno. Tečajniki smo resnično prišli na svoj račun, za to gre vsa zahvala našim starejšim in bolj izkušenim kolegom, ki so nas bili pripravljeni »prenašati« in nas vzeti s sabo. Brez vas ne bi mogli v takšnem obsegu spoznati pakleniških sten, kaj šele preplezati toliko, za nas, zahtevnih smeri. Kolikokrat so me sredi mogočnega Centralnega kamina, ko se držiš skale kot »cek«, preletele misli, da ne sme iti nič narobe. Vendar kljub temu, da je najbrž marsikdo na trenutke občutil polno telo adrenalina, ni bilo razlogov, da bi nas občutki strahu popolnoma preplavili, saj se ob takšnih, zaupanja vrednih kolegih, ta občutja hipoma razblinijo in preusmerijo tok misli.
Zares še enkrat hvala v imenu vseh tečajnikov, da smo lahko utrdili svoje znanje, se učili od vas in dobili nove izkušnje ter spodbudo za naprej. Kmalu nas čaka izpit… Srečno!
Sestavila: tečajnica Anja
