ŠAO VelenjeDočakali smo težko pričakovani teden, ko nas je pot zanesla v plezališče, kjer smo se v skalni steni soočili z vajo reševanja soplezalca.
Ko prideš pod skalnato steno ugotoviš, da bo zadeva bolj resna, kot smo si sprva predstavljali. Tu si nebi bilo dobro privoščiti spodrsljajev ali grobih napak, vse bo šlo čisto zares. Pri vajah v telovadnici dva metra od tal, je bila situacija čisto drugačna, tam v primeru napak posledice verjetno nebi bile tako hude.
Vajo in njen potek je tako kot v preteklih letih pripravil Mijo. Že od začetka smo mu popolnoma zaupali, poskrbel je za preventivne ukrepe potrebne za izvedbo. Napeljal je tudi dodatne fiksne vrvi, tako smo se iz tal lahko povzpeli samovarovani do 
mesta reševanja, ki je bilo slabih 20m visoko v steni. Ja, ta občutek je drugačen od tistega v dvorani, takoj dojameš, da je vse drugače, da gre za res in je potrebno dobro obvladati manever, kakor tudi sebe, svoje možgančke …
Koncept vaje je bil zasnovan tako, da sta oba udeleženca lahko spremljala celoten postopek. Vodeči je plezal v prečnici in potem »odletel«. S Primožem sva najprej izdelala dvo-točkovno sidrišče, od koder sva začela. Bistvena razlika med vajo v telovadnici in vajo v steni se je pokazala že tukaj, saj sva večkrat preverjala ali sva vse izvedla pravilno, kot bi sicer. Po nekaj metrih plezanja prečnice, je prišlo do padca v steni in od tega trenutka dalje, je postopek prešel v fazo reševanja padlega. Vsakdo je bil na vaji tako v vlogi plezajočega, kot tudi ponesrečenega. Primož je moral najprej urediti aretacijo in zavarovanje obremenjene vrvi, nato pa prečno preplezati do zadnjega klina in preveriti kakšno je stanje z mano. To plezanje s samovarovanjem je bil novi del manevra, katerega smo tukaj prvič zares preizkusili. Najprej s precejšno negotovostjo, nato pa že bolj pogumno.
Moje stanje je bilo dobro, le malce nelagodja je bilo čutiti ob misli – hm, ali je Primož naredil aretacijo in vozle pravilno. Seveda je ta skrb počasi izginila, saj se ni zgodilo nič slabega. Hkrati nas je skrbno opazoval in preverjal tudi naš inštruktor Mijo. Večkratno predhodno ponavljanje manevra reševanja v telovadnici, mi je zelo koristilo. Sedaj tu v Tremerjih se je v realnosti pokazalo, kako zelo 
pomembno je, da se nečesa naučiš. Pri izvedbi škripčevja, kjer me je moral Primož zvleči gor do sidrišča ni bilo posebnih nejasnosti. Le v trenutku, ko me je začel dvigovati, je opazil, da je dvigovanje težje in zares naporno, čeprav sva vedela, da naju čaka še ena zanimiva situacija.
Pred pričetkom spuščanja po vrvi oz., ko me je Primož naložil na hrbet, se nama še sanjalo ni, kako zanimivo bo to dejanje.
Po mukah sva le prispela do dna in opazila, da je čas tako hitro tekel, da bo potrebno pohiteti nazaj v steno, da vajo z obrnjenima vlogama zaključimo še pred pol nočjo. Ja, prehitela nas je noč in tako smo ob soju čelnih svetilk strašili sredi stene tam nekje nad reko Savinjo. Mijota pa je skrbelo tudi, da zaradi tega, na magistralni cesti Celje – Laško, ob zgoščenem prometu nebi prišlo do prometne nesreče. Ob vsem tem se je pojavila še prostorska težava, ker sta na sosednjem sidrišču vajo reševanja delali tudi Anja in Marija, tako da je bila stvar res zanimiva.
Ob naših čelnih brljivkah smo spoznavali situacijo v tapravih stenah, tako, ki ti pričara drugačne občutke prostora in praznine pod nogami.
Eno vajo smo izvedli še ob dnevni svetlobi, drugo pa ponoči. Ob nočnih aktivnostih je bilo potrebno biti še posebej pazljiv, vendar smo vajo vsi izpeljali varno in uspešno.
Na koncu smo stali ob vznožju stene, zazrti vase, v srcih nam je pošteno zaigralo, občutili smo zadovoljstvo, saj smo reševanje zmogli, zmogli tudi v temi in prekosili lastna pričakovanja.
Ob takšnih akrobacijah potem spoznaš pred tem ne-jasne stvari, »zakaj tako« in zakaj ne drugače. Celoten potek vaje je imel poseben čar, saj je bil zadnji, nočni del vsem izjemno zanimiv. Zaradi noči smo morali opraviti vse manevre pospešeno, a varno.
Zahvala tudi Mijotu, ki nas je vseskozi prenašal, budno spremljal naša dejanja, nas popravljal in vzpodbujal. Le tako nam je zares uspelo. Hvala!
tečajnik Klemen Hren
