Butalska grapa

Muhasto aprilsko nedeljo (11.4.2010) je trinajst tečajnikov ŠAO najboljšega letnika 2009/10 pod budnim očesom inštruktorjev in pomočnikov (Sergej, Pavle, Jure, Mijo) ter demonstratorjev (Matija in David) brez velikih zapletov in hudih psihičnih travm opravilo z zimskim delom alpinistične šole, zlezlo Butalsko grapo (55º/30-50º 145m) in se v treh raztežajih spustilo skozi Durce na planino Grohot, vmes pa prakticiralo razne alpinistične manevre.

Ob prebujanju jutra smo se od kmetije Bukovnik (znana kot najvišje ležeča kmetija v Sloveniji, 1327 m) sprehodili do Zavetišča GRS Prevalje na Grohatu. Mehak sneg je komaj zadostoval za preizkus zaustavljanja s cepinom. Preden je bila drča primerne hitrosti, smo se za nekaj minut spremenili v razposajeno otročad in se spuščali po snežnem toboganu. čeprav je ta del izpadel precej zabavno, je veščina zaustavljanja s cepinom smrtno resna. In Sergej je večkrat, a nikoli prevečkrat poudaril: V grapi ne smeš pasti, v grapi ne smeš pasti.. Cepin ni samo potencialno, ampak definitivno naš največji zaveznik pri padcu – seveda, če ga znamo uporabljati in smo se v kritičnem trenutku sposobni primerno odzvati.

Ker so dereze in cepin neločljivi par, smo si jih nadeli. ‘Avtomatiki‘ so bili hitri, praktični mojstri so poskrbeli tudi za potrebne prilagoditve. Moji prvi okovani koraki so bili precej okorni. Hlačnice in gamaše so bile kolateralne žrtve. Večinoma močnejši spol se je solidarnostno žrtvoval za gaženje in nošenje težkih vrvi. V ključih z izmenjavanjem cepina glede na naklonino smo se zlagoma dvigovali proti naši drugi delovni točki, kjer smo po norveški metodi preverjali lastnosti snega. Zakopali smo se v sneg in ugotovili, da smo relativno varni pred snežnimi plazovi, saj je bil sneg dobro sprijet. Od tu naprej je šlo bolj zares in z večjo naklonino.

Kaj se skriva za temi skalami? Kako zgleda grapa od blizu? Bom zmogla? Kdaj bo postanek za malico? – takšna vprašanja so mi izmenično švigala po glavi. Pred nami se je prikazal vstop v Butalsko grapo. V roke smo vzeli dva cepina in pogumno vstopili vanjo. Celo brez varovanja! Verjetno bi bilo drugače, če bi bila grapa poledenela, tako pa so prvi v koloni naredili lepe stopnice in tisti zadaj smo enostavno stopicali navzgor. Kam? – nisem videla, ker mi je izposojena prevelika čelada (hvala Sergeju) plavala na oči. Na vrhu smo si navdušeno čestitali za osvojitev, za večino tečajnikov, prve, a zagotovo ne zadnje grape. Vrh nam je celo privoščil malo razgleda.

Na Lanežu (1925 metrov) smo v posameznih delavnicah pokazali, kaj znamo: sidrišča v snegu, varovanje, spuščanje po vrvi na dveh cepinih, ledeniška naveza (hvala Juretu in Mijotu za predhodno inštruktažo).

Tečajniki smo se držali znanega mota ‘na dva tisoč metrih je greh, če ni greha‘, zato smo še mi v kakšnem manevru malo pogrešili, a napako tudi odpravili. Za nagrado smo dobili pluse in tu in tam nas je pogrelo sonce. Pridobili smo tudi “novo” znanje reševanja iz ledeniških razpok. Zahteven manever, ki združuje in razširja vsa dosedanja znanja in je obvezen za varno prečenje ledenikov.

Sestopili smo skozi prepišne Durce. Sneg je na trenutke pošteno bril iz doline – planine Grohat, semkaj gor in čez na južno stran proti Loki. Tukaj je bilo drugo mesto mojih dvomov – uff, v kaj se spuščam? Spust po vrvi v treh raztežajih je šel izkušenejšim hitreje, peresno lahki kategorniki smo morali pri ‘abzajlu‘ še nekoliko dodajati na ‘gas‘. čakal nas je še klasični sestop s cepinom. Strmejši del smo opravili vzvratno – eni s prižganimi zavornimi lučmi. (Hvala Pavletu za ‘kuliranje‘ gor in navzdol.) Položnejši del zlagoma v ključih. In končno ravnina. Rešeni! Rešiti je bilo treba samo še ponesrečence izpod plazu. Žolne smo uspešno poiskali in zaključili uradni del zimskega dela alpinistične šole. Zadnji metri do parkiranih avtomobilov so bili nekoliko lahkotnejši zaradi snetih derez, žvrgolenja, ki je napovedovalo pomlad in vneme, da bomo čimprej na analizi v menda edini pravi piceriji na Koroškem.

Še tole: izhajam iz »nižinske familije«, kjer velja prepričanje: ‘gora ni nora, …‘. In verjetno bi se moji kar strinjali s tistim o butalski pameti. A mi se ne damo, saj nas gore privlačijo z vznemirljivo lepoto in veličino. Na pravi zimski vzpon z mrazom, vetrom in na trenutke ne preveč dobro vidljivostjo, kar je naš nedeljski zagotovo bil, sem čakala cela tri leta. Končno mi je uspelo združiti voljo, pogum in opremo (ta je bila moj večletni izgovor). Moram priznati: če bi vedela, kaj me čaka, bi tisto kratko noč pred vzponom (vstali smo že ob ‘sanjski’ tretji uri) še manj spala. Očitno so spodbuden pristop, dobro razpoložena družba, zaupanje v lastne zmožnosti in seveda v odlične ŠAO inštruktorje razpihali vso negotovost in strah. Na ponavljanje!

In Mijotu hvala, da je našo avanturo ujel v objektiv.

tečajnica Anita Ivačič