ŠAO VelenjeIn smo ga le dočakali… za nekatere prvi, za nekatere pa že nič koliki, plezalni vikend. Proti Paklenici smo se odpravili v petek popoldan v rahlo »razpršenem« stanju. Pozno zvečer smo v čisti tišini (»Znate svi, u deset sati je tišina!«) z vrtoglavo hitrostjo postavili šotore, razpakirali in se s »petzlovkami« na glavi ter s polnimi nosovi vonja po morju napotili proti pomolu. Ob pivu, malinovcu in majhnem »energetskem« prigrizku (za le-tega smo družno ugotovili, da bi bil dobra rešitev za pomanjkanje energije v hribih) smo se pogovorili o poteku naslednjega dne. Malce smo se še spoznavali… sicer bolj glasovno, ker je bilo temno kot v rogu… in se, ko nas je končno malo pregnal mraz, odločili, da je najbrž čas, da gremo spat…
Zgodnja sobotna jutranja ura ni bila za nikogar prezgodnja… vsi polni pričakovanja, malce adrenalinski, nekateri so imeli že navsezgodaj »v nulo« pospravljen šotor… ob 8.00 pa zbor v parku pod stenami.
Jutranji zbor, Alenova navodila… čemur je sledilo preverjanje znanja »vozlanja«
Če za kaj, potem tale stavek popolnoma drži za vozle…
»Ničesar ne boste povsem razumeli, dokler se tega ne naučite na več načinov.«
(Marvin Minsky)
Po kratkem preverjanju poznavanja vozlov smo se razdelili v naveze in se odpravili smerem in izzivom naproti.
Levo: Pavlova in Mijova naveza vstopata v smer (Mijo za fotoaparatom).
Sergejeva naveza po splezani prvi smeri
Martinova naveza po splezani drugi smeri
Del Alenove in Mačkove naveze… Manjka Alen… le kam so ga skrili…
Domnova naveza
In končno… Juretova ženska naveza v pripravah na manever spusta po vrvi …
Po napornem dnevu nas je na zbirnem mestu pričakala čudovita nagrada. Kljub neprestanemu preganjanju oblakov skozi muhasto jesensko nebo, nas je po uspešnem dnevu pričakal čudovit sončni zahod.
Lačni želodčki so nas pregnali proti kampu. Z velikim užitkom smo na hitro skuhali raznovrstne »pašte« in jih še z večjim užitkom pospravili… del naše skupine pa si je privoščil ribe pri “Dinku”, se malce načakal, vendar na koncu le nasitil. Ko so bili vsi trebuhi polni in zadovoljni, smo se zbrali okoli mize pred gostilnico in uživali ob toni vicev, anekdot in prigod.
V nedeljsko jutro so nas namesto budilk in smrčanja prebudile dežne kaplje. Kljub temu je »padla komanda«, da gremo na zbirno mesto in da bomo plezali tudi v slabem vremenu… »halo, sej pa nismo iz cukra«. Kljub naši hrabrosti in vztrajnosti nismo imeli sreče (razen Martinove naveze) pri osvajanju, za nas začetnike, novih smeri. V zgornjem koncu parka je preveč deževalo, na spodnjem pa se je našemu kolegu pripetila manjša nesreča. Pri plezanju se mu je odkrušila velika skala in zgrmela v globino, Klemen pa je padel in se udaril ob ostre skale. K sreči so bile poškodbe le površinske in smo jih hitro »zaflikali«. Kljub temu, da je to bila nesreča, je bila za nekaj le dobra… obogatila nas je za še eno izkušnjo več.
Doktor med. Maček na delu
Plezalni tabor smo zaključili s pogovorom in razmišljanji ob kavici, čokoladi, arašidih in čaju. Odšli smo s skupnim spoznanjem, da je v alpinizmu še kako pomembno znanje ter zaupanje vase in v soplezalce.
Vsi udeleženci tabora
sestavila: Anja Lampret
