Spomini na tečaj ..

Dan je bil od vseh predhodnih najturobnejši. Nebo se je zjokalo do konca in skozi okno svoje pisarne s panoramskim pogledom na Kamniško sedlo nisem uzrla ničesar razen besneče sivine brez kančka upanja na zjasnitev. Ob treh poberem Kajo in Alena in odpeljemo se proti zakritim Grintovcem, še vedno kaplja in curlja, ko po mestoma divjem makadamu moj pižo zaruži po kamenju. Ko prispemo do tovorne žičnice in na usmiljenje organizatorja nanjo naložimo nahrbtnike, se nebo se začne odpirati in dolgo pričakovana modrina razgrinjati nad odtenki zelene. Bogovi so nam naklonjeni. Zrak je opran in svež, ko jo s Kajo lahkih hrbtov mahneva tečaju naproti. Kmalu zatem srečava Sandro in Andreja iz AO Domžale in zaklepetamo jo do vrha. Sedlo nas pričaka okopano v modrini in podoba zahodne stene Planjave me napolni z občudovanjem in pričakovanjem. V koči je separe soba samo za nas, v kateri nas Simonova ekipa preseneti z obilno večerjo in slastnim posladkom, deležnim prenekaterih zvokov navdušenja, kot tudi ženskih vzdihljajev.

Alen, vodja tečaja, otvori spoznavni krog in vsak pove nekaj o sebi, svoji sestri in preteklih plezalskih podvigih. 6 inštruktorjev in 14 tečajnic ter tečajnikov nas je nabranih z vseh strani slovenskih hričev in hora. Že se prožijo plaziči smeha in že se čuti dobra skupinska vibracija. “Strici” inštruktorji so nam v naslednjih dneh povedali, da je vzdušje v skupini preseglo tudi njihova pričakovanja in da takega klapanja tu še niso doživeli. Za to pripadajo, poleg top listi humorista med udeleženkami in udeleženci, posebne zasluge vodji tečaja, ki je z vremenom diktiral tempo in vsebino ter nas razdeljene v skupinice zaposloval s posebnimi družbenimi nalogami; kot je npr. ob večeru deževnega dne zabavati ostale (skeči pa take fore). To se je izkazalo za nekaj boljšega sploh in rodilo legendarne izjave, primerne za prav vsako priložnost, ki smo jih v sledečih dneh s pridom uporabljali : “Kva je punči, a ti pa kr sama tule?” in “Pi…, sm se ustrašu” pa “Kr Slavko mi reč” (ti vele-stavki v vseh udeležencih prožijo salve smeha, razlaga za javnost pa je praktično nemogoča in zato tudi ne sledi). S pridom pa smo v naslednjih dneh uporabljali tudi na novo pridobljeno ali ponovno uporabljeno praktično znanje in se bogatili z deljenimi malimi skrivnostmi velikih alpinističnih mojstrov. Sama sem se oplemenitila s posebno tehniko gibanja po ljubem slovenskem skrotju, za katerega sem odkrila tudi angleško sopomenko Rolling stones.

Stalne naveze z inštruktorjem z dvema dodeljenima soplezalcema (razen vodje, ki si je nebodig-alen dodelil tri) so menjaje spoznavale smeri Smer X, Y, Svetelove, Wisiakove, Kratkohlačo, Poševno zajedo, Severozahodni greben v Planjavi in Spodnji ter Zgornji greben, Zajedo in Šijo v Brani…, v navezi lastni kombinaciji.

Naveze so na pred-večer mentalno dostopale do smeri in po njeni skici ter opisu, da bi se naslednje jutro podale v izbranke čimbolj suvereno in razvijale občutek za orientacijo. Samostojnost nas tečajnikov je pod budnim očesom inštruktorja tekom tečaja naraščala primernopredznanju in pogojem. V svežem četrtkovem jutru smo jo po zajetni porciji jajčk na oko, kavici in pregledu opreme ubrali proti naročju obeh dvatisočakinj. Vremenski pogoji so nas na trenutke kalili v vzdržljivosti, malo nas je močilo, spoštljivo smo se umikali megli (ki je plezala mnogo hitreje od nas) ali pa tudi ne, v sobotnem jutru so mi pri celodnevnem naskoku Severozahodnega grebena Planjave šklepetale kosti v vetru, ko sem poslušala oddaljeno petje klinov in se mi je dozdevalo, da slišim glas varujočega ali pa tudi ne. Tako smo se urili v predvidevanju in pod budnim očesom inštruktorja v samostojnosti v varovališču. Večkrat je naša naveza obrnila zaradi volje narave (pa kdaj tudi človeške), a ker je pot pomembnejša od cilja, se nisem vznemirjala. Bilo je plezarije navzdol po lažjem svetu, izkušanje skrotja in kupčkov lepih, a hinavskih travic pod nogami. Bil je trojni spust po vrvi v Planjavi, moje poplezavanje navzdol po delu Šije Brane s prusikom, preveč profilcev in premalo jeseničanov, mnogo trenja v skali, pa spet sladko presenečenje v obliki Jermance pred vsakovečerno analizo (takozvano dializo), kjer smo v krogu delili izkušnje iztekajočega se dne.

Bil je petek, ko smo se zbudili v megleno deževno jutro in se nas je vodja namenil izobraziti “na suho”, da ne mutimo več pri azimutih, pa iz (hitrostnega) vozlanja, Moncharda, vpletanja, za hrbtom, miže in demonstracije gibkega inštruktorskega prevozlavanje na štantu na ograji pod kočo, spusta po poškodovani vrvi ter reševanja padlega soplezalca. Prvo pomoč so pomodrelim rokam in pomrznjenim guzicam nudili štamperl borovničk, dobro zakurjena peč in skeči pa take fore. Kasneje v večeru se je ob Oslovskem preverjanju refleksov po laško rodila slavna wajdoušinska “pi… sm se ustrašu”. Ampak to še ni vse. Deležni smo bili kvalitetnih predavanj o pasteh ne-priprave na turo, opremi, vzponih, vremenu v gorah (za praktični prikaz je poskrbela narava sama), orientaciji.

Matej Kladnik je predstavil uspešno himalajsko odpravo na Čomolhari 2006, v kateri mu je, takrat 23-letniku, uspel vzpon. Razen enega od udeležencev, ki pričakoval, da si bo lahko nabral več in težjih preplezanih smeri, smo vsi ocenili tečaj z odlično (5). Tako glede organizacije, podajanja znanja inštruktorjev kot že opevani človeški plati. Še dobro, da je na koncu Marko Petek napovedal septembrsko Pipu miru na Petkovih njivah, ker smo se že pošteno “pi…, ustrašli, da se ne vidimo več!”.

Pika Klančnik