Vzhodna smer pet let kasneje

Vzhodna smer nam je plezalcem verjetno dobro poznana klasika v ostenju Male Rinke. Meni se je zarezala globoko v spomin, saj sem ravno pred petimi leti doživel nesrečo, ki me je postavila na stranski tir alpinizma za kar nekaj let. V petih letih nisem plezal v Rinkah, le Turski Žleb in Sestopno v Križu sem nekajkrat prehodil. Ni šlo za kakšen odpor ali strah, le občutki pred dolgimi turami niso bili pravi. Vedel sem, da so smeri dolge, dolgi so dostopi in sestop po žlebu prav tako zahteva svoje.

Po petih letih sem poprosil Pavla, s katerim sem se prvič po nesreči navezal na vrv, če bi šla skupaj v Vzhodno smer. In prav z njim sem v zadnjih letih največkrat delil doživljaje gorskega sveta iz vseh mogočih zgodb. Nisem dvomil v njegov pritrdilni odgovor. V navezo sva povabila še Mija, ki je prav tako po hudi poškodbi stopil v gorništvo in alpinizem na poseben, svojstven in preudaren način. Trojno navezo smo že večkrat postavili na preizkušnjo in se nam je vedno pokazala za dobro.

Dan pred obletnico smo v čudovitem vremenu vstopili v smer. Nekoliko višje, kot beremo v opisu smeri, smo se navezali in v prvem raztežaju ogreli roke in noge za naslednje raztežaje. Plezanje je šlo tekoče in manevri so bili opravljeni rutinirano, le kašno solato rumeno-modrega dvojčka smo morali reševati pred nadaljevanjem plezanja.

Linijo smeri smo si zamislili vsak po svoje; vključno z Mijovo “virtuoznostjo” gibanja po previsnih odsekih in iskanju prehodov v strmih počeh in Pavlovo suverenostjo in odličnim občutkom za dolge smeri. čas nas tokrat ni preganjal; lahko smo uživali v smeri, v kateri smo bili edini ta dan. Pred zadnjim “ipsilonom” smo se odločili za levo izstopno varianto, čez plošče in po razu na vrh smeri. Čudovit izstop je zahteval nekaj finega gibanja med naloženim kamenjem, a je v lepih razgledih in toplem soncu vseeno ponudil uživaško plezanje.

Trenutkom na vrhu smeri ne najdem pravih besed. Občutki so bili topli, kakor tudi skala in trave okoli nas. Malicali smo v sproščenih pogledih proti ostalih vrhovom, okrešeljski krnici in Logarski dolini. Sam sem v sebi čutil neizmerno zadovoljstvo, veselje in celo neke vrste spokoj.

Ture na vrhu Male Rinke še ni bilo konec, morali smo še sestopiti po Turskem žlebu, ki je od nas zahteval precejšnjo mero previdnosti in po meliščih na Okrešelj. Razlaga o pivu na Friscaufovemu domu bo verjetno odveč, a je sedlo v nas, kakor mi na klopi.

Pavel, Mijo in Sergej