Plezalni tabor za mlajše pripravnike – Dolomiti

Od 11. do 14. septembra sva se z Jernejem Radojo udeležila tabora za mlajše pripravnike v Dolomitih – Bisti v vlogi inštruktorja, jaz pa kot mlajša pripravnica. Tabor je bil zaradi dežja prestavljen za en dan, a nas to na koncu ni ustavilo. Za sabo sva imela tudi pravo domačo podporno ekipo. Teja in Tom sta naju spremljala s kolesi, Jure in Vid sta plezala v steni, Nina in Vida pa sta raziskovali eno najlepših ferat v Dolomitih. Priznam, pred taborom me je bilo malo strah. Nimam še veliko preplezanih smeri, še manj pa izkušenj z klasičnimi smermi. V Dolomitih sem se tako prvič znašla v situaciji, ko sem morala kot prva v navezi iskati smer, hkrati pa razmišljati, kam in kako bom namestila varovanje.

Prvi dan – prvi pravi vpogled v alpinizem
Smer Via Delle Guide, 240m – Torre Piccola di Falzarego, IV+
Prvi dan smo plezali smer z inštruktorjem Romanom Strmškom (Romec, AO Rašica), ki je bila zame zahtevna predvsem zaradi preklopa iz klasičnega plezanja v razmišljanje o varovanju. Ni bilo dovolj samo iskati naslednjega dobrega oprimka – treba je bilo gledati tudi steno, iskati dobre poke in zajede ter razmišljati, kam lahko namestim premično varovalo. Ker je tik pred nami plezal Bisti, mi je bilo nekoliko lažje. Kljub temu sem tisti dan prvič zares dobila občutek, kaj alpinizem v pravem pomenu besede sploh je.

Po plezanju je sledilo druženje v kampu z našo ekipo in tečajniki drugih odsekov. Če sem iskrena, mi je največ stresa povzročalo prav seljenje šotorov in organizacija kampiranja. Tudi to je del tabora.

Drugi dan – več suverenosti
Via del Buco Bassa Varianta, 240m – Lagazuoi Piccolo, IV-/ IV+
Drugi dan sem plezala z Matejem Balažicem (AO TAM), ki mi je pokazal čisto drugačen pogled na smer. Soliral je ob nama in nama pomagal najti najboljše poke in zajede za nameščanje premičnih varoval. Smer je bila čudovita, jaz pa sem si za ta dan postavila zelo preprost cilj: več jesti in piti. Na prejšnji dan sem na to skoraj popolnoma pozabila. Konec koncev – kdo drug bo mislil nate, če ne ti sam?

Cilj je bil uspešno dosežen. Poleg tega sem dobila tudi nekaj več suverenosti pri plezanju. Z Matejem sva skupaj postavila viseče sidrišče v navpični steni, kar je bila zame nova in zelo dragocena izkušnja.

Tretji dan – največji korak naprej
Via Lussato, 180m – Torre Grande di Falzarego, IV
Zadnji dan je bil zame hkrati najbolj uspešen in najbolj stresen. Plezali smo z inštruktorjem Borutom Demšarjem (AO Žiri). Težje raztežaje sem šla naprej, dokler se nisem znašla v delu smeri, kjer se mi je zdelo, da je postalo pretežko. Malo sem se zaplezala in odločila sem se, da naredim viseči štant v navpični, precej pokončni steni.

Danes sem zelo hvaležna, da sem se takrat ustavila. Mislim, da je ena pomembnejših stvari, ki sem se jih naučila, prav to, da znaš prepoznati trenutek, ko je treba odnehati oziroma se ustaviti. Pogum ni vedno v tem, da greš naprej. Včasih je pogum tudi v tem, da znaš reči: to je trenutno preveč. Štant je bil zame poseben izziv, saj sem ga morala narediti iz frenda in rinke. Na koncu mi je največ pomenila pohvala mentorja – da mi je šlo res dobro, da so bila varovala nameščena na pravih mestih in da so bili tudi štanti dobro postavljeni. Takrat sem se prvič zares zavedala, koliko sem v samo treh dneh napredovala – ne samo v steni, ampak tudi osebno.

Ljudje naredijo tabor
Iz Dolomitov sem odšla z ogromno novim znanjem, izkušnjami in še večjim spoštovanjem do gora. Naučila sem se veliko o pravilni uporabi premičnih varoval, izdelavi sidrišč, tehnikah varnega plezanja in vseh tistih majhnih »trikih«, ki so v gorah lahko ključnega pomena. Najbolj pa mi bo ostal občutek varnosti in zaupanja, ki so mi ga dali mentorji – Borut, Matej, Roman ter Jernej. Hvala vam za strokovno znanje, potrpežljivost, nasvete in predvsem za to, da ste mi na tako razumljiv in praktičen način pokazali, kaj alpinizem sploh je.

Hvala tudi Adriani, moji vsakodnevni soplezalki, za podporo, razumevanje in sodelovanje. In velika hvala naši ekipi. Težko je opisati, koliko mi pomeni, da imamo v našem ferajnu ljudi, ki so pripravljeni iti zraven, pomagati, navijati, plezati, kolesariti ali samo priti na obisk. To povezanost res cenim in upam, da jo bomo ohranili.

Plezalni tabor je bil zame čudovita, zahtevna in predvsem nepozabna izkušnja. Odnesla sem ogromno znanja, novih izkušenj, nekaj več samozavesti in še več spoštovanja do gora. Želim si, da bi imel vsak možnost na varen način spoznati alpinizem – ne samo kot plezanje, ampak kot način razmišljanja, odločanja, zaupanja in skrbi zase ter za človeka ob sebi.

Žal pa tabor ni minil povsem brez prask: zabeležili smo eno poškodbo gležnja ob zdrsu v smeri in en zvin gležnja na parkirišču. Obema želim hitro okrevanje in čimprejšnji povratek v gore.

Hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe.

Avtorica: Severina Štruc