ŠAO VelenjeVZPON PO GRAPI
napisal: Jure Grudnik
Šaleški alpinistični odsek je v okviru alpinistične šole izvedel vzpon na Viševnik, ki je kljub nekoliko slabšim vremenskim razmeram ponudil odlično izkušnjo in dragoceno prakso v zimskem gorskem okolju. Ture se je udeležila 16-članska skupina tečajnikov, inštruktorjev in drugih članov. Osem se nas je odločilo za vzpon na Viševnik po zahodni grapi, medtem ko so se preostali proti vrhu podali s turnimi smučmi.
Izhodišče ture je bilo na Rudnem polju, od koder smo se v oblačnem vremenu z občasnim rahlim naletavanjem snega odpravili proti Planini Konjščica. Pot nas vodila po planinski poti, malo pred razpotjem Klanci pa smo krenili desno proti zahodni grapi. Že pred vstopom v zahtevnejši del ture smo si nadeli vso potrebno zimsko alpinistično opremo, dereze, cepin, čelado, plezalni pas in ostalo opremo, ki je v takšnih razmerah nujna za varen vzpon.
Na vstopu v grapo smo izvedli tudi praktični del ture, kjer smo ponovili nekatere ključne vsebine zimske alpinistične tehnike. Tečajniki smo ob pomoči Jerneja Radoje osvežili izdelavo sidrišč ter varovanje naveze, kar je pomemben del znanja za varno gibanje v zahtevnejšem gorskem svetu. Delavnico je kmalu popestril močan veter, ki je razmere dodatno zaostril in poskrbel, da je bila vaja še toliko bolj realistična ter koristna.
Po dobri uri praktičnega dela smo nadaljevali vzpon proti vrhu Viševnika. Malo pod vršnim grebenom nas je pričakala gosta megla, ki je še dodatno zmanjšala vidljivost. Na grebenu je veter na trenutke močno pihal, zato smo morali napredovati zbrano, previdno in odgovorno. Takšne razmere so bile za vse udeležence dragocena izkušnja, saj gora tudi na sicer dostopnejših vrhovih hitro pokaže svojo resnejšo plat.
Na vrhu Viševnika se je veter še okrepil, razgleda zaradi goste megle ni bilo, zato smo se tam zadržali le kratek čas. Sledil je hiter in previden sestop v smeri smučišča, kjer smo si po približno pol ure hoje privoščili kratek postanek za malico in počitek. Nato smo sestop nadaljevali preko smučišča nazaj proti Rudnemu polju, kjer smo turo tudi uspešno zaključili.
Čeprav vreme ni bilo idealno, je bila tura zelo uspešna. Udeleženci smo poleg samega vzpona pridobili pomembne izkušnje v nekoliko manj ugodnih zimskih razmerah, kar je za alpinistično usposabljanje izjemno dragoceno. Prav takšne ture namreč utrjujejo znanje, samozavest in odgovoren odnos do gibanja v gorah.
VZPON S TURNIMI SMUČMI
napisala: Eva Domitrovič
V soboto smo se z alpinistično šolo odpravili na Viševnik. Odpeljali smo se na Rudno Polje, kjer smo parkirali pri vojašnici, razdelili smo se v dve skupini – ena je turo opravila s turnimi smučmi, druga pa brez.
V turno smučarski skupini smo pripravili opremo, preverili delovanje žoln in poslušali kratko uvodno razlago o turnem smučanju ter pripadajoči opremi.
Snega je bilo dovolj, da smo lahko začeli kar na smučeh. Ko smo prispeli do smučišča, se je pot kmalu strmo vzpela. Ko hoja naravnost po vpadnici ni bila več mogoča, nam je Jure pokazal dve tehniki obračanja s smučmi. Odmikanje repa zunanje smučke uporabljamo v blažjih strminah, obračanje v ključih oziroma T-obrat pa v strmejših terenih. Te tehnike smo dobro vadili in jih med vzponom tudi uspešno uporabljali, vse do velike gorske planote.
Vremenske razmere so se začele slabšati. Sneženju se je pridružil še močan veter v sunkih. Nekaterim so pot otežile cokle, ki so se nabirale pod kožami, zlomila pa se je tudi kakšna karbonska palica 😀 Na pobočju smo vadili tudi zahtevnejši obrat za 180° proti pobočju, pri katerem je bilo potrebne kar nekaj gibljivosti.
Pot smo nadaljevali v smeri Srenjskega prevala in se strmo vzpenjali proti grebenu. Tam smo se ustavili in na hitro pomalicali, saj smo glede na vremenske razmere predvidevali, da na vrhu to ne bo mogoče. Smuči smo zamenjali za dereze in cepin ter se odpravili proti vrhu.
Spremljal nas je močan veter, ki se je ujel v smuči na nahrbtniku in nas zanašal, tako da smo morali biti še dodatno pazljivi. Previdno smo napredovali po mešanem terenu skal in napihanega snega. V drugem poskusu smo našli vrh Viševnika (2025 m), naredili eno fotografijo in se hitro spustili nekoliko nižje, kjer smo ponovno zamenjali opremo za smuči.
Pripravili smo se na spust, pancarje in smuči nastavili na način za smučanje. Po nekaj zavojih smo ugotovili, da je podlaga trda, sneg napihan, ponekod tudi poledenel. Zgodil se je tudi kakšen padec pri hitrejših zavojih v “bob stezi”. Celoten spust skozi gozd je bil prava borba za preživetje, medtem ko smo na smučišču uživali v zadnjih zavojih do parkirišča.
Pri avtu nas je pričakalo sonce in bili smo zadovoljni z opravljeno turo. Počakali smo še drugo skupino, ki je vrh osvojila brez smuči, nato pa smo se skupaj odpravili na obilno kosilo pri Lovcu.
