ŠAO VelenjeVsak četrtek se na ferajnu pojavi sladek problem, »Kaj bi počeli za vikend?«. Vremenska napoved za zadnji februarski vikend je ugodna, plazovna nevarnost nizka, želja po hribovskih avanturah velika. Malo se še obotavljamo, nato pa se po spodbudi izkušenejših članov ferajna, le opogumimo in odločimo za zimsko smer.
Tako se ženska naveza Tina, Nikita in Vida na zadnji februarski dan odpravimo proti Raduhi, z namenom vzpona po smeri Stanetova Zajeda. Opogumlja nas dejstvo, da isti vikend na Raduhi poteka zimski tabor za alpinistične pripravnike in bi znali biti določeni pristopi do smeri že zgaženi ter po grapah narejene »štenge«. Poleg tega se tja odpravljajo tudi naši novi tečajniki, tako, da so tudi naši inštruktorji v bližini. Ne računamo sicer, da nam bodo karkoli pomagali, ampak občutek je pa boljši.
Pot pri Kmetiji Bukovnik začnemo okoli osme ure zjutraj. Do koče na Grohotu hodimo približno 40 minut, nato pa nadaljujemo po planinski poti proti Raduhi. Počasi in zanesljivo se vzpenjamo, pri označenem razpotju pa zavijemo desno v smeri zelo zahtevne planinske poti. Pot je delno zgažena, delno ni. Čeprav smo na poti od inštruktorjev zimskega tabora dobile zanesljive informacije, da so Stanetovo zajedo že plezali, od razpotja naprej gazi ni bilo. Na drevesih opazimo planinske markacije, torej vemo, da smo na pravi poti.
Po dobrih dveh urah hoje od razpotja, spet naletimo na gaz, in glede na lokacijo stene vse kaže, da smo prispele v smer. Gaz se lepo »vzpenja« po grapi navzgor, narejene so t.i. stopnice, in sledimo jim, ta del izkaže za prvi raztežaj smeri.
Prispemo do razcepa smeri, kjer gre naravnost naprej Kaminska smer, v levo pa Stanetova, kjer se gaz nadaljuje, ob skalah po zajedi levo navzgor. Nekdo pred nami je na tem mestu delno »odkopal« s snegom zasute skale, ampak narejenega sidrišča ne opazimo. Zajeda je lepo zalita s snegom, cepini in dereze načeloma lepo grabijo, zato se odločimo, da nenavezane nadaljujemo po grapi navzgor po narejenih »stopnicah«. Nekje na tretjini zajede opazimo na levi strani klin, ampak lepo nadaljujemo naprej do prvega manjšega skalnega skoka, kjer ugotovimo, da bi se bilo le dobro navezati in varovati. Teren je zelo strm, mesto kjer smo ni primerno za sidrišče, zato se odločimo, da se spustimo nekaj metrov nazaj do opaženega klina, kjer zraven opazimo še enega in nanju po preizkusu naredimo sidrišče in se navežemo. Še ena začetniška napaka, opremo (kline, ledne vijake) imamo v nahrbtnikih namesto na pasu, kar potem sicer hitro rešimo, z veliko previdnostjo na zelo strmem terenu.
Prva nadaljuje naprej, preko manjšega skalnega skoka, ki ga uspešno prepleza. Naprej je smer spet lepo »zalita«, sneg je načeloma dober, vendar na nekaterih mestih sipek in »ne grabi«. Pri vsakem gibu pazimo, da najmanj dve oporni točki »grabita«, če že tretja zaradi sipkega snega ne. Spet ne najdemo takoj primernega mesta za sidrišče, in sledi malo poskušanja; malo naprej in malo spet nazaj, ko se Tina odloči za primerno mesto, kjer zabije dva klina za sidrišče.
Na začetku naslednjega raztežaja sledi še en daljši skalni skok, na katerem opazimo sveder in nanj takoj namestimo vmesno varovanje. Kasneje se izkaže, da je bilo to edino vmesno varovanje v smeri. Nadaljevanje smeri je spet lepo narejena grapa, tako vmesnega varovanja niti ne moremo več nameščati. Vendar pa dejstvo, da si navezan in varovan daje dober občutek. Tina ponovno zabije klina in za sidrišče pred zadnjim raztežajem.
Tik pred zadnjim raztežajem se spomin na poletje se počasi vrača, po kopni skali tukaj smer nadaljuje v desno. Vendar je v zimskih razmerah celotna stran na levo lepo »zalita«, kar nam omogoča, da zadnji raztežaj preplezamo nenavezane.
Okoli 15. ure, po približno treh uran in pol vzpona po smeri, končno pridemo iz smeri. Po celodnevni »borbi« v senci na severni strani stene, nas na vrhu pričaka za nagrado lepo nizko sonce ter čudoviti zimski razgledi. Pa smo jo preplezale, kakšen dan!
Ni bilo vse idealno, naredile smo nekaj napak, malo smo iskale, ampak vsako situacijo smo uspešno rešile in pridobile dragocene izkušnje. Hvaležne za dobro izkušnjo in ponosne same nase, da nam je uspelo, s širokimi nasmeški sestopimo nazaj proti Koči na Grohotu čez Durce.
Opomba: Ko prispemo na Kočo na Grohatu so naši inštruktorji že zdavnaj odšli v dolino. Smo jih pa seveda nemudoma obvestile o srečnem sestopu 😊
