Kratkohlača v dolgih hlačah

September vedno prinese mešane občutke. Po eni strani ga ne pričakaš ravno z največjim navdušenjem, saj to pomeni konec poletja. A po drugi strani si zelo vesel, saj veš, da je lahko ob ugodnemu vremenu, pred tabo kar nekaj čudovitih vikendov z ravno pravšnjimi temperaturami, primernimi za dolge smeri v hribih. Že prvi vikend septembra je bilo tako, vremenska napoved je ugodna, želja po napredovanju v plezanju velika, in po posvetu se z Vidom odločiva za Kratkohlačo v Planjavi.

Tura se začne v Jermanci, od koder se začenjava vzpenjati proti Kamniškemu sedlu. Prečkava travnik mimo pastirjev in se ponovno začneva vzpenjati. Pri balvanu prečiva borovce, desno proti Planjavi. Odcep iz markirane poti ni ravno očiten, je potrebno malo poiskati, ko pa prideš do melišča, do stene vodi spet lepo uhojena pot.

Dobro si pogledava opis smeri in skico, in si glede na težavnost razdeliva raztežaje. Prvi raztežaj začnem jaz, smer se začne po zajedi navzgor, od začetka ocena III, kasneje bi rekla dobra IV. Imamo informacijo od prejšnje naveze, da lahko sidrišče naredimo na obstoječih klinih v smeri. Drugi raztežaj nadaljuje Vid, po zahtevnejšem plezanju nadaljuje po zoprno naloženem delu in kar nekaj časa išče primerno mesto za sidrišče. Ko se približam jaz, se odločiva, da sidrišče prestaviva na »pravilno mesto«, to je na gredino, kjer na steni »čakajo« zato namenjeni svedrovci.

Paziva, da pravilno nadaljujeva, saj sva predhodno prebrala, da na tem mestu hitro nadaljuješ preveč v levo, kar ni prava smer. Nadaljujem po žlebu, spet se začne z malo težjim delom, kasneje pa preide v lažjega. Ves čas je v tem delu smeri kar nekaj klinov, tako da je orientacijsko vse skupaj lažje. Vem, da moram nekje narediti sidrišče, da vrvi ne bo zadosti ko konca žleba. Ob primernem klinu zabijem še enega in »voila«, imamo sidrišče. Vid nadaljuje do vrha žleba in še en raztežaj, ki je najtežji v smeri, kaminu ocene V. Sidrišče je na super mestu, relativno veliko, dobro lahko stojiš, za tabo pa se odpirajo čudoviti pogledi na Kamniško sedlo in Brano.

Spet sem na vrsti jaz, sledi zame najtežji del v smeri, dobra IV, zatem pa nadaljujem vzpon po travniku, čisto pohodno. Držim se začrtane smeri, a vseeno me rahlo skrbi, ker ni nikjer nobenega klina, s tem, da jih v oceni II tudi ne moreš pričakovati. Potem pa le na manjšem balvanu zagledam klin. »Yes!« Zraven pa še enega. Dvojni »Yes!«, tukaj je še eno udobno sidrišče.

Od tu naprej je smer bolj kot ne pohodna, zato se odločiva za »štajerca«. Najprej se spusti rahlo navzdol, nato ob skalah desno navzgor, do skalnatega okna. Skoraj filmski prizori, ko se prebijaš čez okno. Tam pa pričakajo celo navrtane smeri na steni! Naprej sicer skica kaže, da sledi še plezanje ocene IV in V, Vid sklepa, da bi lahko nadaljeval po kamnitem razu. Ampak levo in desno od njega je utrjen strm travnik, zato se odločiva, da vzpon nadaljujeva kar po njem, po štajersko seveda. Občasno, kjer je možno, namestiva vmesno varovanje. Po kar nekaj metrih in približno 20 minut kasneje smer zaključiva malo pod planinsko potjo. Seveda, z nasmeški na obrazu in obveznim »selfijem«. Pa sva jo preplezala!

Sestopiva po planinski poti na Kamniško sedlo in nazaj do Jermance.

Pametni telefon javi, da smo tudi lanski 7. september preživeli na Kamniškem sedlu, takrat v Brani. Kako hitro je leto naokoli!

Plezala sva: Vid Sovič, Vida Štiglic

Kratkohlača, 310m, V/III-IV